Črno-belo razmišljanje
Črno-belo ali razmišljanje z vsem ali nič je stalni spremljevalec mejnega pacienta. Zanj sta običajno le ti dve možnosti. To razmišljanje najdemo v odnosih z drugimi ljudmi, kar pomeni, na primer, če nekdo odpove datum, lahko pomeni samo, da me sovraži. Niso pa tudi redki v odnosih z lastno osebo. Na primer, če sem v svojem prvem okorna tenis Lekcija je, da se nikoli več ne dotaknem teniškega loparja in na vprašanje lahko rečem, da je to najbolj neumen šport.
Disociacija
Mejna disociacija opisuje spremembo lastnega zaznavanja, mišljenja in nadzorovanega gibanja. Pogosto mejni bolniki pridejo v to stanje, ki ga okolje in bolnik sam dojemajo kot zelo nenavadnega brez konkretnega sprožilca. V tem primeru niso "povsem na svetu". Na primer, niso odzivni in se ne morejo premikati. Čez nekaj časa ti simptomi spet izginejo in mejni bolniki se pogosto ne morejo spomniti, kaj se je zgodilo.
Pasivna aktivnost
Pogosto se bolniki z mejnimi boleznimi trudijo, da svojega trpljenja ne sporočajo z besedami, temveč da bi ga pokazali in dokazali. To se pogosto počne z velikimi napori. Bolniki nato pogosto ne morejo sprejeti ponudb pomoči, ker menijo, da so nezadostni. Namen tega je, da druga oseba lahko in bo spremenila bolnikovo stanje če pravilno razume prikazano trpljenje. V glavnem pa to vodi le do obračanja kroga znancev, ker se ti ljudje običajno počutijo zelo nemočne.
Depresija kot simptom mejnega sindroma
Sama čista mejna bolezen ni povezana depresija. Vendar pacienti, ki trpijo zaradi meje osebnostna motnja imajo večje tveganje za druge duševne bolezni. Te so znane kot sočasne bolezni.
Med temi boleznimi, ki se pogosteje pojavljajo pri mejnih bolnikih, so depresija, bolezni odvisnosti (mamila oz odvisnosti od alkohola), anksiozne motnje in prehranjevalne motnje. Depresija je najpogostejša komorbidnost pri mejni bolezni. Če je poleg mejne bolezni prisotna tudi depresija, je lahko v pomoč uporaba antidepresivov.
Mejni simptomi pri moških
Simptomi meje osebnostna motnja pri moških se malo razlikujejo od tistih pri ženskah. Klinična slika spada med čustveno nestabilne osebnostne motnje. Skladno s tem je zelo pogost simptom pri obolelih nestabilen vzorec čustvenega vedenja.
Tako čustva pogosto hitro nihajo med dvema skrajnostma. To se pozna tudi v medosebnih odnosih. Prizadete osebe se hitro spremenijo od izrazite potrebe po naslonu in strahu pred tem, da jih partner zapusti, do čustvene hladnosti in zavračanja.
Za medosebne odnose je zato pogosto značilno včasih zelo stresno menjavanje prepirov in sprave ali hitro nasledstvo partnerskih odnosov. Še en pogost simptom moških in žensk je nestabilna samopodoba. To lahko na primer vidimo v pogosto spreminjajočih se vrednotah ali življenjskih načrtih in nezmožnosti zasledovanja dolgoročnih ciljev.
Tu ima tudi glavno vlogo samozavest. Meja osebnostna motnja pogosto spremlja samoogrožajoče vedenje. Sem spada tvegano vedenje, kot so neprevidna vožnja, zloraba mamil, promiskuiteta in prehranjevalne motnje.
Poleg tega mejno osebnostno motnjo pogosto spremljajo tudi samopoškodovalno vedenje, na primer opekline ali ureznine. Tudi poskusi samomora niso redki pri bolnikih z mejno motnjo. Za takšno vedenje lahko domnevamo več razlogov, vključno s poskusom, da bi se izognili opuščanju ali željo po ponovnem začutju sebe ali sprostitvi notranje napetosti.
Razlog za to je, da bolniki pogosto trpijo zaradi mučnega občutka notranje praznine in otrplosti. V primeru mejne motnje se lahko pojavijo tako imenovani disociativni simptomi. Pacient se počuti odtujenega, spremenjenega dojemanja prostora in časa, občutka, da prizadeta oseba stoji ob sebi in se ne more več počutiti.
Bolniki z mejno motnjo pogosto razvijejo večkratno odvisnost od odvisnosti, kot so alkohol, nikotin in droge (politoksikomija). Vsi ti simptomi se torej pojavljajo tako pri ženskah kot pri moških. Vendar obstajajo simptomi, ki so pogostejši pri enem ali drugem spolu.
Na primer, moški pogosteje kažejo izrazito impulzivno vedenje z agresivnimi izbruhi in z visokim tveganjem ter uporom proti avtoriteti. Razlike so tudi v sočasnih boleznih, torej boleznih, ki jih poleg mejne motnje trpijo prizadete osebe. Pri moških so verjetno pogostejše asocialne in narcistične osebnostne motnje, pri ženskah pogosteje depresija in prehranjevalne motnje. Zloraba substanc naj bi bila pogostejša tudi pri moških kot pri ženskah.
Vsi članki v tej seriji:
