Šentjanževka ali baldrijan - v čem je razlika?
oba Šentjanževka in valerijana so naravno prisotna zdravila, ki se uporabljajo za različne vrste živčnih in psiholoških motenj. Valerian se uporablja predvsem kot pomirjevalo in sredstvo za spanje. V lekarnah je na voljo brez recepta.
O valerijana pripravki, ki jih ponujajo, pogosto dopolnijo z hmelj, balzam oz glog. Kljub temu ima baldrijan običajno le šibek učinek pri zdravljenju motenj spanja. Zdravilo Valerian je odobreno tudi za zdravljenje anksiozne motnje.
Te se lahko pojavijo tudi v okviru blagih in zmernih depresij, ki jih zdravimo Šentjanževka. Zaradi tega razloga, Šentjanževka se pogosto kombinira z baldrijanom v blagih depresijah, da učinkuje proti depresija pa tudi tesnobe in motnje spanja. Zlasti na začetku terapije zdravljenje z visokimi odmerki baldrijana kaže hitro sproščujoč in sproščujoč učinek tesnobe, medtem ko učinek šentjanževke zamuja vsaj dva tedna.
Opis rastline
Šentjanževka je pokončna, razvejana rastlina z visokimi od 20 do 100 cm, dvoreznimi, rdečkasto obloženimi stebli, ki v zgornjem delu raste zelnato. Ko gledamo proti svetlobi, ovalni listi šentjanževke vsebujejo bledo tekočino eteričnih olj, ki so videti kot črne pike. Majhne pike dajejo vtis, da je rastlina perforirana.
Zlato rumeni, nesimetrični cvetovi so peterokraki in imajo premer približno 2 cm. Opazne so zaradi številnih dolgih prašnikov. Prašniki pa tvorijo skupino storžkov. Čas cvetenja šentjanževke je od sredine junija.
Zgodovina šentjanževke kot zdravila
Na šentjanževko, 24. junija, najdemo šentjanževko v številnih vrtovih v obilnem cvetenju. Če naberete cvetje in ga zmeljete, a kripojavi se rdeč sok, o katerem pripovedujejo številne legende. Rdeča barva naj bi simbolizirala kri o Kristusu.
Obstaja tudi zgodba, da je šentjanževka narejena iz kri Janeza Krstnika, ki je bil obglavljen. Že pred 2000 leti so grški in rimski zdravniki šentjanževko uporabljali kot zdravilo. V srednjem veku so ga zelo cenili.
Ugledni zdravnik in naravoslovec Paracelsus (1525 do 1493) je že okoli leta 1541 navdušeno pisal o šentjanževki kot zdravilni rastlini, šele v 18. stoletju pa so krepili živce in antidepresiv učinek je bil odkrit. Šele od tridesetih let so se ljudje v okviru ortodoksne medicine spet začeli spominjati zdravilne rastline. Šentjanževko nabiramo v času cvetenja za proizvodnjo zdravil.
Za dosego visoke kakovosti morajo biti na voljo dobri rastni pogoji. Lokacije in podnebne razmere ter razmere na tleh so odločilne za kakovost šentjanževke. Rastline morajo imeti visoko vsebnost aktivnih sestavin.
Šentjanževka, ki se uporablja za pridobivanje, je visokokakovosten rastlinski material. V primerjavi z divjimi zelišči (hudičev krempelj), ga je mogoče izvleči lažje in kakovostnejše. Iz šentjanževke nabiramo le cvetni horizont, in sicer z zgornjih 20 cm rastline, ki jo sestavljajo stebla, listi in cvetovi.
V nežnem postopku zdravilne rastline posušimo in preizkusimo glede njihovih sestavin in aktivnih snovi. Posušijo se, zdrobijo in zmešajo z mešanico metanol-voda (alkohol). Na ta način dobimo končni ekstrakt.
Še vedno so možni naslednji pripravki iz šentjanževke:
- Johanniskraut čaj: 2 zvrhani žlički posušenega zelje prelijemo z 1⁄4 l vrele vode, pustimo potegniti 5 minut in nato precedimo. Dva do trikrat na dan skodelico. Če se bolnik uporablja kot zdravilo več tednov, se ne sme izpostavljati soncu, visokogorskemu soncu ali solariju, ker Hypericum naredi kožo občutljivo na svetlobo.
V večini primerov čaj vsebuje premajhen odmerek, tako da učinek običajno ne nastopi.
- Olje šentjanževke: 150 g svežega cvetja zdrobimo v možnarju in prelijemo z 1⁄2 l oljčnega olja. Postavite v dobro zaprto posodo (kozarec za mleko) na sonce.
Stresite enkrat na dan. Vsebina dobi svetlo rdečo barvo. Po približno 3 tednih filtriramo skozi laneno krpo in jo iztisnemo. Shranjujte v hladnem in zaprtem prostoru, omejen rok uporabnosti.
