Izraz živčni zlom je pogovorno ime za akutno reakcijo telesa na ekstremno psihološko stres, za katero so značilne nenadne fizične in čustvene pretirane reakcije prizadete osebe. Vzroki za živčni zlom so lahko različni. Če je stanje vztraja, strokovna pomoč v obliki pogovor in vedenjska terapija, ki ga redko podpirajo tudi zdravila, običajno postane nujna.
Kaj je živčni zlom?
Vsakodnevna groznica, napetost in notranji nemir lahko vodi do živčnega zloma na dolgi rok. Živčni zlom sproži situacija, ki je za prizadetega izredno psihološko stresna. Takšne situacije so lahko dogodki, kot so nesreče, izkušnje z nasiljem, izguba ljubljene osebe ali trajajoče stres v zasebnem ali poklicnem okolju. Ti dogodki, znani tudi kot travme, predstavljajo akutno ali latentno situacijo prizadete osebe, v kateri je popolnoma preobremenjen in se ne more spopasti. Nadaljevanje situacije vodi do preobremenitve telesa in končno do okvare. Glede na pojav živčnega zloma in obstojnost njegovih simptomov razlikujemo med akutnimi stres motnja (živčni zlom, ki se pojavi kratkoročno in traja od nekaj ur do nekaj tednov takoj po dogodku) in posttravmatska stresna motnja (psihološka ali socialna okvara, ki traja dlje kot štiri tedne). Akutni živčni zlom se ne šteje za motnjo, ampak šteje za normalno psihološko reakcijo na izredno izkušnjo. Če je prisoten posttravmatski živčni zlom, se to imenuje bolezen, ki jo je treba zdraviti. Če tudi po treh mesecih ni bistvenega izboljšanja, bolezen postane kronična posttravmatska stresna motnja.
Vzroki
Na splošno je stres lahko vzrok za vse stresne motnje. Različne vrste stresa povzročajo velike psihološke obremenitve in jih lahko sprožijo akutni ali kronični dogodki. Akutni dogodki so lahko na primer nesreča ali nasilno kaznivo dejanje. Naravne nesreče in vojne predstavljajo tudi akutno stresno situacijo. V tem primeru lahko dogodek postane travma in s tem sprožilec stresa ne samo za neposredno vpletene, temveč tudi za priče ali pomočnike. Izguba ljubljene osebe je lahko tudi travmatična. Primeri stresa, ki ni akutni, temveč konstanten, so lahko vztrajni psihološki pritiski v zasebnem ali poklicnem okolju ali vztrajni anksiozne motnje (fobije). V vsakem primeru trajni stres preprečuje zadostno fizično in psihološko okrevanje organizma. Ali nekdo zaradi takšnih dogodkov doživi živčni zlom, je v veliki meri odvisno od tega, pri katerih strategijah osebnega spoprijemanja se lahko vrne. Na primer, psihološko ranljivi ljudje, ki imajo malo socialne podpore, so bolj nagnjeni k razvoju stresne motnje ali so manj sposobni okrevati po tej motnji.
Simptomi, pritožbe in znaki
Simptomi v akutni fazi živčnega zloma se razlikujejo od simptomov in pritožb v nadaljnji fazi obdelave. Živčni zlom lahko na primer napoveduje slabost, obilno znojenje, tresenje ali palpitacije in včasih zaradi zaznavnih motenj. Nenavadno je, da imajo prizadeti občutek, da so izven sebe in nimajo več nadzora nad svojimi čustvenimi pretiranimi reakcijami in nerazumnimi dejanji. Agresivno ali apatično vedenje, kot pri šok, lahko tudi opazimo. Takoj po akutni fazi številne prizadete osebe trpijo zaradi skrajnega občutka nemoči in praznine. Zdi se, da v tem trenutku iz situacije ni izhoda. Za to fazo so pogosto značilni brezvoljnost, obup ter telesna in duševna izčrpanost. V fazi obdelave, ki sledi, se lahko pogosteje pojavljajo nočne more ali prebliski, lahko pride do depresivnih razpoloženj, motenj spanja, prebavne težave, panični napadi ali celo ponavljajoče se jokanje. Simptomi se običajno zmanjšajo v fazi predelave in v najboljšem primeru popolnoma izginejo. Če se stresna motnja razvije v posttravmatično ali kronično fazo, lahko pride do resnih duševnih motenj, če se ne zdravi ali če se zdravi nepravilno. Tako ni nenavadno, da prizadeti razvijejo a osebnostna motnja z depresija, včasih agresivno vedenje, nezmožnost oblikovanja osebnih vezi in celo povečana dovzetnost za samomor.
Zapleti
Prav slednje pritožbe predstavljajo tudi najnevarnejše zaplete, povezane z živčnimi zlomi. Zdravljenje teh sočasnih motenj najprej zahteva skrbno in usmerjeno obvladovanje sprožilne travme kot dela strokovnjaka terapija. Če je to terapija se ne izvede ali se izvede na napačen način, ali če zatiranje in splošni obrambni odnos prizadete osebe preprečita zdravljenje, ki je včasih potrebno daljše obdobje, kronična manifestacija in poslabšanje Pričakovati je simptomatologijo, ki včasih onemogoča bolniku nadaljevanje vodi samoodločeno življenje.
Kdaj bi morali k zdravniku?
Kot je bilo že opisano, lahko akutna stresna reakcija traja od nekaj ur do nekaj tednov. Če ima prizadeta oseba zadostne in ustrezne strategije za samostojno obvladovanje situacije z nekaj počitka, je pogosto dovolj časa za počitek. Prvo pristanišče za pritožbe vseh vrst je družinski zdravnik, ki bo sprva izdal bolniški račun na podlagi simptomov. Če pa simptomi vztrajajo več kot tri do štiri tedne, se je treba po posvetovanju z družinskim zdravnikom posvetovati s specialistom ali psihologom. Na splošno in kot preventivni ukrep je to treba upoštevati tudi brez dejanskega živčnega zloma v primeru redne izčrpanosti in depresivnih razpoloženj.
| Nasvet: Poleg časovno priznane telefonske rezervacije za sestanke lahko zdravniške sestanke zdaj dokaj enostavno rezervirate tudi prek spleta. S pomočjo Doctoliba se lahko s strokovnjakom dogovorite za sestanek z le nekaj kliki in izven uradnega delovnega časa. |
Diagnoza
Nagovor pri psihologih ali psihoterapevtih je žal, odvisno od regije, razmeroma težaven. Za akutne primere pa obstajajo številke za klic v sili, kjer usposobljeni strokovnjaki lahko poslušajo in vsaj podajo začetne napotke, kako nadaljevati do točke, kako premagati situacijo. V mnogih primerih bo torej prvotni razgovor s prizadeto osebo opravil družinski zdravnik. Podrobna zgodovina pacientove bolezni zdravstvena zgodovina, simptomi in dejavniki tveganja je bistveni del izpita. Po potrebi se dogovori o napotitvi k specialistu. Pogosto je priporočljivo opraviti tudi pregled fizičnih simptomov. Diagnozo akutne stresne motnje, ki je posledica travme, običajno nato postavi specialist, če so prisotni naslednji pogoji: Prizadeta oseba se je pred kratkim srečala z dogodkom, ki zaradi svoje resnosti predstavlja izreden stres. Takšni dogodki so lahko na primer neposredna ali posredna (kot očividec ali pomočnik) smrtna izkušnja ali ogrožena ali dejanska resna poškodba. Od takrat se pojavijo različni fizični in psihološki simptomi in pritožbe zaradi dogodka, ki močno prizadenejo zadevno osebo. Če se te ali druge pritožbe, ki lahko vključujejo težave z zaspanjem ali spanjem, težave s koncentracijo ali povečano razdražljivost in agresivnost, še naprej pojavljajo v šestih mesecih po dogodku, se diagnoza premakne v smeri posttravmatske stresne motnje. Diagnozo lahko zaplete dejstvo, da se simptomi lahko pojavijo takoj po poškodbi in z večletno zamudo do desetletij. V skrajnih primerih in kroničnem poteku več let je mogoče diagnosticirati trajno spremembo osebnosti po ekstremnem stresu.
Zdravljenje in terapija
Akutni živčni zlom:
Glede na prizadeto osebo in obseg, v katerem lahko posamezno in samostojno pridobi ali razvije strategije za obvladovanje izjemno stresne situacije, akutna stresna motnja pogosto ne potrebuje nadaljnjih terapevtskih ukrepov ukrepe. V idealnem primeru bi se simptomi in pritožbe po razmeroma kratkem času umirili sami. Posttravmatska stresna motnja:
Če simptomi ne popustijo in obstaja nevarnost resnih bolezni duševna bolezen, se morata zdravnik in pacient skupaj dogovoriti o nadaljnjih korakih zdravljenja. V skrajnih primerih je prvi korak, da bolniku preprečimo samomor, tako da ga sprejmemo v bolnišnico. Kasneje in tudi v primeru ambulantnih terapij se navadno mešajo različni pristopi, da se prizadetemu s celovitim in kompleksnim zdravljenjem zagotovi najboljša možna podpora pri soočanju s travmatičnimi dogodki. Tako je v mnogih primerih kognitivno vedenjska terapija se uporablja pri posameznih ali skupinskih sejah soočenje s travmatičnimi izkušnjami. Išče se preusmeritev in ponovna presoja razmer, usmerjena v rezultate. Ta pristop lahko spremlja droga terapija, ki lahko bodisi zmanjša spremljajoče simptome, kot je nespečnost in glavoboli ali imajo splošen učinek na dvig razpoloženja. Zeliščni pripravki, kot so valerijana in hmelj za pomirjujoče ali homeopatske izdelke lahko včasih dosežemo tudi hiter uspeh. Gibanje in sprostitev tehnike pogosto igrajo pomembno vlogo pri terapiji. Psihične vaje, meditacija or avtogeni trening pomagajte telesu in duhu, da bolje zmanjšata stres. Hkrati urejena in uravnotežena dnevna rutina, zdrava prehrana in določena obdobja počitka prav tako pomagajo usmerjati vsakdanje življenje v harmonično smer.
Obeti in napovedi
Napoved po nastopu akutne stresne reakcije je zelo dobra. Običajno simptomi izginejo sami v nekaj dneh do tednih. Če pa simptomi vztrajajo in napredujejo do posttravmatska stresna motnja, možnosti za hitro okrevanje se zmanjšajo, odvisno od vztrajanja nezdravljenja. Če torej grozi stalna stresna reakcija, je treba čim prej poiskati strokovno pomoč. Ker imajo živčni zlomi zelo individualen potek, odvisno od zgodovine, dogodka in strategij spopadanja, ki jih je mogoče pridobiti, so dosledna samomotivacija, trajna vsakodnevna prilagoditev in vedenjske spremembe najboljši predpogoj za popolno okrevanje.
Preprečevanje
Ker se travmatični dogodki običajno zgodijo nepripravljeni, je nanje težko ali nemogoče vplivati in s tem preprečiti. Preprečevanje je tu mogoče le v omejenem obsegu z izogibanjem določenim situacijam že od samega začetka ali s posebno skrbjo, da se jim izognemo. Situacija je drugačna v primeru trajnega stresa oz anksiozne motnje. Če obstaja ta nevarnost, lahko preventivno ukrepamo s ciljno usmerjenim vedenjskim treningom ali s spremembo življenjskih okoliščin.
Porodna oskrba
Živčna okvara zahteva dosledno nadaljnjo oskrbo, da se ustvarijo optimalni pogoji za preprečevanje ponovitve bolezni. To je mogoče oblikovati v sodelovanju s psihologom, pa tudi družinskim zdravnikom. V tem kontekstu je pomembno vedeti, kako močan je bil živčni zlom, ali ga je mogoče povezati z določeno izkušnjo ali je izraz trajnega stresa in ali je prvič ali se je zgodil pogosteje. To so vsi dejavniki, ki se upoštevajo pri individualiziranem konceptu naknadne oskrbe. V primeru posebnega sprožilnega dogodka za živčni zlom pogosto pomagajo razgovori s prijatelji in družino glede trajnostne predelave. Če je vzrok na primer trajni stres na delovnem mestu ali v vsakdanjem življenju, naknadna oskrba vključuje njihovo zmanjšanje dejavniki stresa čim boljši. Nadomestna oskrba mora prav tako zagotoviti potreben počitek za regeneracijo in postopoma obnoviti bolnikovo sposobnost obvladovanja stresa. Sprostitev vaje in šport so pogosto zelo koristni. Na športnem področju nežen vzdržljivost možen je trening brez preobremenitve, idealne pa so tudi igre brez kakršnega koli tekmovalnega značaja. V sprostitev območje, PMR (progresivna sprostitev mišic) je priporočljivo, kot je avtogeni trening. Težave z zaspanjem lahko zmanjšate s fantazijskimi potovanji ali umirjeno glasbo. Joga prav tako uravnoteži um, duha in telo s fizičnimi in dihalne vaje, sprostitev in meditacija.
Tukaj lahko naredite sami
Prisluhniti lastni psihi in biti pozoren na fizične reakcije in razpoloženja je še posebej pomembno, če obstaja nevarnost prekomernega dela zaradi profesionalnega ali osebnega stresa. Če je predvidljivo, da bo stresna situacija trajala dlje, se tej situaciji poskušajte izogniti, ustvarite točke za umik ali si vsaj dovolite dovolj počitka. Zelo pomembno je dovolj spanja; zgodaj spat in sproščeno branje s sorazmerno malo truda bistveno izboljšata. Kratek čas odmora pogosto znatno zmanjša stres in pomaga najti nove in nove načine moč. Zato so načrtovani sprostitveni odmori skozi šport ali hobi zelo pomembni za pozitivno splošno stanje. V primeru akutnih stresnih reakcij zeliščni pomirjevala iz lekarne se lahko uporablja tudi. Med drugim tudi zdravila s valerijana or hmelj so zelo primerni. V hujših primerih recept pomirjevalo s sproščujočim in pomirjujočim učinkom lahko pomaga tudi kratkoročno. Ker aktivne sestavine dolgoročno povzročajo odvisnost, se je treba na ta ukrep zateči le v posameznih in absolutnih nujnih primerih.
