Kateri alergijski testi obstajajo?
Pri alergijskih testih ločimo kožne teste in laboratorijske kemijske postopke. Kožni testi vključujejo naslednje: Preizkusi se razlikujejo po svoji invazivnosti. V testu drgnjenja je alergen (snov, ki lahko privede do alergijska reakcija) se podrgne po notranji strani podlakti.
v preskus zbadanja, se na. nanese alergena tekočina podlakti in kožo prebodemo z lanceto. Preskus prask se razlikuje od preskus zbadanja pri čemer se koža najprej opraska približno 1 cm, nato pa se nanjo nanese tekočina. Pri intradermalnem testu se testna tekočina vbrizga neposredno v kožo.
Možno je tudi preizkusiti kri za določeno obrambo beljakovin (protitelesa, zlasti IgE), ki nastanejo med alergijska reakcija. Vendar je ta preiskava razmeroma nespecifična. Poleg tega se lahko izvede RAST, ki lahko zazna specifične protitelesa, vendar je zelo zamudno.
Prav tako je mogoče določiti koncentracijo triptaze v kri. Povišane vrednosti lahko kažejo na posebno hude alergijske reakcije. - Trenje
- Najizrazitejši
- Preskus prask
- Intrakutani test
Preskus preskusa
O preskus zbadanja je standard v diagnostiki alergij. V tem testu se na notranji strani stekla običajno uporablja površina kože podlakti. Na začetku testa je na podlakti narisana mreža s številčenjem.
Nato na kožo nanesemo kapljice različnih tekočin glede na oštevilčenje. V standard so vključeni pozitivna in negativna kontrola ter 15-20 preskusnih snovi. Pozitivna kontrola vsebuje histamin in vedno kaže kožno reakcijo.
Negativna kontrola je izotonična fiziološka raztopina in ne sme povzročati kožne reakcije. Preskusne snovi vsebujejo najpogostejše znane alergene, torej snovi, na katere lahko človek reagira alergično. V koži se z lanceto skozi kapljico naredi majhen pik.
Skozi to majhno rano tekočine dosežejo globlje plasti kože. Če ima oseba alergijska reakcija eni od preskusnih snovi tekočino prepoznajo obrambne celice, mastociti. Ti nato sprostijo tkivni hormon histamin.
Histamin povzroča razširitev plovila na mestu kože. To povzroči pordelost predela kože. Poleg tega plovila postanejo tudi bolj prepustne, tako da tekočina lahko uhaja v okoliško tkivo. Ta tekočina se nato zazna kot majhna oteklina ali žleb. Končno pa tudi najmanjše živčne končiče draži kožna reakcija in pojavi se tipičen srbenje.
RAST
RAST pomeni Radio-Allergo-Sorbent-Test. S tem testnim postopkom lahko ocenimo, ali je prisotna alergija na določen alergen in kako močna je alergija. Pri klasični metodi se na papir najprej nanesejo celične komponente (antigeni) določene alergijske snovi.
Na ta način lahko snovi, na katere ima veliko ljudi alergijsko reakcijo ali sum na določen alergen, pregledujemo eno za drugo. Potem nekaj pacientovih kri je dana na ta papir. Če pride do alergijske reakcije, nastanejo tako imenovani kompleksi antigen-protitelesa.
O protitelesa proizvajajo obrambne celice v krvi in so obrambne beljakovin. Izrecno se vežejo na antigene, ki so bili naneseni na papir. Ti kompleksi antigen-protitelesa so lahko vidni z radioaktivno snovjo.
Količina radioaktivnega sevanja ustreza številu nastalih protiteles, zato lahko sklepamo o resnosti alergijske reakcije. Rezultat je podan v razredih RAST. 0 pomeni, da ni reakcije proti antigenu, 4 pa ustreza visokemu odmerku protiteles, tj. Hudi alergijski reakciji. Postopek se redko uporablja zaradi zapletenega postopka z radioaktivnim sevanjem.
