Človek možganov je ena najbolj zapletenih struktur v celotnem vesolju in raziskovalcem še vedno predstavlja velike uganke. Del tega čuda narave je tako imenovana amigdala, katere funkcija je bila ključna za preživetje človeka že od nekdaj.
Kaj je amigdala?
Amigdala je del človeka možganov. Ime izhaja iz grške besede za mandelj, amygdale, in je bilo izbrano, ker sta zadevni dve področji v možganov spominjajo na dve mandljevi koščici. Zato jih manj pogosto imenujemo korpus amigdaloideum ali mandljev jedrski kompleks.
Anatomija in zgradba
Amigdala je del limbični sistem in se nahaja v sprednjem delu temporalnega režnja. Sestavljen je iz dveh podobnih jedrskih območij, ki se nahajata tik pred hipokampus, v bližini repa kaudatnega jedra in spodnjega roga stranskega prekata. Ker amigdala vključuje tudi majhen košček možganske skorje, je dejansko prehodno območje med možgansko skorjo in jedrom človeških možganov. Amigdalo lahko razdelimo na tri različna območja: bazolateralni kompleks, v katerem se nahajajo tri jedra jedro lateralis, jedro bazalis in jedro bazolateralis, skupina centromedijskih jeder z jedrom centralis in jedro medialis in skupina kortikalnih jeder, v katerem se nahaja jedro kortikalis. Ta jedra so med seboj povezana in medsebojno delujejo prek množice živčnih vlaken. Poleg tega je amigdala povezana tudi z možgansko debloje hipotalamus ki se nahaja v diencefalonu, in bazalni gangliji.
Funkcija in naloge
Glavna naloga amigdale je ustvarjanje in predelava tesnobe ter s tem povezane fizične reakcije. Tako se na primer pokaže, da je odgovoren za to, da se v nevarnih situacijah srčni utrip močno poveča in sapa ustavi. Tipično trzanje, ki se pojavi, ko se nenadoma pojavi zastrašujoča ali zastrašujoča situacija, sproži tudi povezava med amigdalo in motoričnim sistemom možganov. Skozi njegovo povezavo z hipotalamus, odgovoren je tudi, da slednjemu sporoči potrebo po povečanju adrenalin proizvodnja v nadledvičnih žlezah. Adrenalin pripravi telo na boj ali beg iz neposredne nevarnosti. Procesi, ki za to niso potrebni, na primer prebava, se nato na kratko skrajšajo, da se zagotovi energija za pomembnejše funkcije, kot je kardiovaskularni sistem. Hkrati amigdala predeluje čustva, ki jih razvije strah, in zagotavlja, da so informacije ali dogodki, povezani s tem, povezani s čustvi. To igra pomembno vlogo tudi pri čustveni klasifikaciji mimike. Tako amigdala predeluje zunanje dražljaje in posledične fizične reakcije. Amigdala lahko okrepi tudi nekatera čustva, kot sta strah ali jeza, in sodeluje pri (ponovnem) prepoznavanju prej izkušenih situacij. Travmatske izkušnje so shranjene v amigdali in se nenehno primerjajo s trenutnimi situacijami. Ko se zgodi podobna situacija, se sprožijo pravkar opisane fizične in hormonske reakcije. Brez amigdale se ne moreta razviti ne strah ne agresija in nevarnosti ni več mogoče oceniti, kar je ena najpomembnejših strategij preživetja človekove evolucije. Čeprav to v sodobnem svetu postaja vse manj pomembno, saj današnje življenje pogosto nima veliko skupnega z bojem za preživetje prejšnjih časov.
Bolezni
Amigdala ima glavno vlogo pri različnih anksioznih in paničnih motnjah. Na primer, veliko fobij, torej strahov pred nekaterimi stvarmi ali situacijami, izvira iz okvar amigdale, ki te stvari zmotno dojema kot grožnjo in organizmu pošilja ustrezne signale. V tem kontekstu pa lahko pride do posploševanja situacij, ki se jim zdijo nevarne, tako da fizični in duševni simptomi tesnobe, kot je npr. slabost ali panike, se pojavijo povsem nepričakovano in nenadoma. To stanje sproži prekomerna stimulacija amigdale, ki nato skoraj vsesplošno meni, da so nevarne situacije, ki objektivno niso, in povzroči, da prizadeti brez očitnega razloga doživljajo tesnobo. To je zato, ker se simptomi pogosto sprožijo nezavedno, torej brez dejansko zaznavnega spomin travmatičnega dogodka. Situacije, ki vodi na sprožitev paničnih reakcij so v tehničnem jeziku imenovani sprožilci. Tudi pomanjkanje delovanja amigdale lahko vodi na vrsto drugih simptomov. Tej vključujejo spomin motnje, avtizem, narkolepsija, depresija ali posttravmatski stres motnja. Pri izjemno redkem in genetskem Urbach-Wiethejevem sindromu se amigdala poapne. Prizadeti posamezniki imajo zato velike težave z razumevanjem čustvenega pomena mimike, zlasti kadar ti izražajo strah. Na splošno z občutkom strahu ne morejo veliko storiti. Tako niti ne morejo čutiti strahu, niti ga opisati niti prepoznati pri drugih ljudeh. Zaradi pomanjkanja tesnobe jim je pogosto težko sprejeti pravilne odločitve v kritičnih ali nevarnih situacijah, kar je zanje velika nevarnost. V času, ko se duševne bolezni v zahodnem svetu povečujejo, imajo podrobne raziskave amigdale vse pomembnejšo vlogo. Kot regija v človeških možganih, ki je bistvena za razvoj in predelavo tesnobe, zavzema ključno vlogo pri iskanju novih in učinkovitih načinov zdravljenja anksiozne motnje in različne oblike depresija.
