Patogeneza (razvoj bolezni)
Motoneuroni (motorične živčne celice) običajno prenašajo živčne impulze iz možganov in hrbtenjača (= CNS, centralno živčni sistem) do mišic telesa. Vsaka skeletna mišica prejema živčne dražljaje iz dveh živčnih celic, 1. motoneurona (zgornji motoneuron) in 2. motoneurona (spodnji motoneuron). Prvi motoneuron izvira v možganski skorji v možganov in sproži zavestna gibanja. Ima akson (proces), ki vodi do 2. motoneurona. Ta pa je z mišico povezana z akson. Spodnji motoneuron prenaša dražljaje iz zgornjega motoneurona v mišico. Pri bolezni ALS sta poškodovana oba motonevrona. Izguba hrbtenjača Motoneurone lahko pripišemo degeneraciji nekaterih možganov območjih. Atrofija ganglija dokažemo lahko tudi celice v jedrih motornih živcev in medularni sprednji rog. Ko prvi motorični nevroni propadejo, paraliza sprva ne nastopi. Manifestna pareza (prepoznavna paraliza) ne postane očitna, dokler približno 30-50% nevronov ne izgine. Zato je zgodnje zdravljenje bolezni redko možno, saj se bolezen pokaže šele v napredni fazi. Pri tekmovalnih športnikih pa lahko zgodnji začetek bolezni določimo z zgodnjim upadom statistično zaznavne uspešnosti. Izrazit primer je ameriška zvezdnica baseballa Lou Gehrig, ki ji je bila bolezen diagnosticirana pri 36 letih. Pri 37 letih je Lou Gehrig umrl. Vse več dokazov podpira hipotezo, da ALS povzročajo retrovirusi. Ti so se med evolucijo "prikradli" v človeški genom in jih lahko med življenjem ponovno aktivirajo mutacije. Možno je tudi, da je protein TDP-43 vključen v patogenezo ALS: visok koncentracija patogenega TDP-43 v celični plazmi vodi do oslabljenega odstranjevanja TDP-43 z avtofagosomi. To vodi do oslabitve "samočiščenja" nevronov. Degeneracija 1. motoneurona (= zgornji motoneuron; nahaja se v motorični skorji (možganska skorja)) vodi do naslednjih simptomov:
- Spazem adduktorja (spastičnost mišic adduktorja na notranji strani tesno).
- Ataksija (motnje hoje)
- Demenca
- Epilepsija
- Inkontinenca sečnega mehurja
- Paraspastičnost nog (spastična paraliza obeh nog).
- Spastičnost (povečan mišični tonus)
- Neumnost
Degeneracija 2. motoneurona (spodnji motoneuron; sprednji rog hrbtenjače / generator impulzov za mišice) povzroči naslednje simptome:
- Ugasnjeni notranji refleksi
- Facialna trzanje (trzanje mišic).
- Motorična periferna paraliza, ki počasi napreduje.
- Mišične atrofije (mišična atrofija mišic).
Etiologija (vzroki)
Etiologija bolezni ni jasna. Verjetna je genetska nagnjenost. Razpravlja se tudi o virusnih ali avtoimunskih boleznih. Biografski vzroki
- Del primerov (približno 10%) je neredno dednih (družinski ALS; FALS), večinoma avtosomno dominantni, a tudi recesivni; 90% primerov ALS je občasno (SALS). FALS: najpogosteje prizadeti geni so C9ORF72, SOD1, TDP-43, FUS in TBK1; KIF5A (enojni nukleotidni polimorfizem rs113247976 so našli pri šestih odstotkih bolnikov z ALS) Znane so naslednje genske mutacije:
- Mutacije superoksid dismutaze 1 (SOD1) gen (15-20% primerov FALS).
- Mutacije v vezavi DNA- / RNA beljakovin TDP-43 (protein, ki veže TAR DNA 43) in FUS / TLS (zlit v sarkomu / prevedeno v liposarkom) (približno 5% družinskih primerov ALS).
- GGGCC ekspanzije heksanukleotida v odprtem bralnem okviru 9 kromosoma 72 (C9ORF72) gen (odkriti do 50% primerov FALS in do 20% primerov SALS).
- Poklici - profesionalni nogometaši: zaradi poškodbe glave.
Onesnaževanje okolja - zastrupitve (zastrupitve).
- Dizelski izpušni plini (vsebujejo heksan (kemična spojina, ki spada v alkani) in formaldehid): 13% povečano tveganje pri moških.
- Izredno nizkofrekvenčna elektromagnetna polja (moški) (opazovalna študija).
- Pesticidi: pentaklorobenzen (OR 2.21; 1.06-4.60) in cis-klordan (OR 5.74; 1.80-18.20).
- Polibromirani difenil eter 47 (ALI 2.69; 1.49-4.85).
- Poliklorirani bifenili (PCB): PCB 175 (ALI 1.81; 1.20-2.72) in PCB 202 (ALI 2.11; 1.36-3.27) Opomba: Poliklorirani bifenili spadajo med endokrine motilce (sinonim: ksenohormoni), ki lahko tudi v najmanjših količinah poškodujejo zdravje s spreminjanjem hormonskega sistema.
