Klinično ločimo levi in desni stranski reženj, ki ju ločuje medialni (»srednji«) sulkus (latinsko: osrednja brazda), ki ga lahko rektalno palpiramo (»skozi rektum“), In srednji reženj, ki tvori tako rekoč zadnjo steno prostate sečnica (del sečnice, ki gre skozi prostate) in se pogosto razteza v mehurja in benigna hiperplazija prostate (BPH; benigno povečanje prostate).
S patofiziološkega vidika se klasifikacija po Mc Nealu danes pogosto uporablja. Tu ločimo med:
- Obrobno območje (65% območja prostate Obseg) → posterolateralno ("posterior lateral") in obrobno od dna (blizu mehurja) od prostate do vrha (blizu medeničnega dna).
- Osrednje območje (25% prostate Obseg) → posterolateralno na dnu prostate.
- Prehodno območje (5-10% prostate Obseg) → na obeh straneh prostate sečnica.
Benigna hiperplazija prostate razvija v prehodnem območju. Ko raste, razteza obodno cono in jo potiska navzven.
Večina karcinomov (približno 70%) se pojavi v obrobnem območju.
Na obeh straneh prostate dorzolateralno ("proti hrbtu") ležita dva nevrovaskularna snopa (živčno-žilni snopi). V njih teči živci in kri plovila za kavernozna telesa penisa so nepogrešljive za ohranjanje naravne erekcije. Njihova prekinitev med a radikalna prostatektomija (kirurško odstranjevanje celotne prostate s kapsulo, sosednjimi semenskimi mehurčki in lokalno limfna vozlišča) vodi praktično v 100% do izgube erekcije.
Z novejšimi kirurškimi metodami lahko vsaj pri nekaterih bolnikih ohranimo nevrovaskularne snope in s tem moč.