Antidepresivi - Katera zdravila so na voljo?

Timoleptik, angleščina: antidepresiv

Definicija

An antidepresiv je psihotropno zdravilo z antidepresivnimi učinki. Poleg tega depresijase uporablja tudi pri zdravljenju npr. anksioznosti in obsesivno-kompulzivnih motenj, panični napadi, kronično bolečina, motnje hranjenja, brezvoljnost, motnje spanja in sindrom posttravmatskega stresa. Obstaja veliko različnih razredov učinkovin, ki se razlikujejo po mehanizmu delovanja, pa tudi po glavnem učinku, neželenih učinkih in interakcijah z drugimi zdravili.

Na primer an antidepresiv lahko popestri razpoloženje in poveča zagon, ima pa tudi blažilni in pomirjevalni učinek. Antidepresivi so razvrščeni glede na njihov mehanizem delovanja. Tri- in tetraciklični antidepresivi «(TZA) so izjema.

Poimenovani so po njihovi kemični zgradbi. Po svoji funkciji so ti "neselektivni zaviralci ponovnega privzema monoamina" (NSMRI). Našteti so le najpomembnejši razredi.

  • Tri- in tetraciklični antidepresivi (TZA): Amitriptilin Klomipramin Doksepin Imipramin Nortriptilin
  • Amitriptilin
  • Clomipramine
  • Doxepin
  • Imipramin
  • Nortriptyline
  • Selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI): Citalopram fluovoksamin fluoksetin paroksetin sertralin
  • Citalopram
  • Fluovoksamin
  • Fluoksetin
  • paroksetin
  • Sertralin
  • Zaviralci ponovnega privzema serotonina (NSRI): duloksetin venlafaksin
  • Duloksetin
  • Venlafaksin
  • Antagonisti adrenergičnih receptorjev beta2: mianserin mirtazapin
  • Mianserin
  • Mirtazapin
  • Zaviralec MAO (monoaminooksidaze): tranilcipromin moklobemid
  • Tranilcipromin
  • Moklobemid
  • Amitriptilin
  • Clomipramine
  • Doxepin
  • Imipramin
  • Nortriptyline
  • Citalopram
  • Fluovoksamin
  • Fluoksetin
  • paroksetin
  • Sertralin
  • Duloksetin
  • Venlafaksin
  • Mianserin
  • Mirtazapin
  • Tranilcipromin
  • Moklobemid

Tri- in tetraciklični antidepresivi so neselektivni zaviralci ponovnega privzema monoamina (NSMRI). V ti dve skupini jih delimo glede na njihovo značilno kemijsko zgradbo. Z blokiranjem oddajnih kanalov nespecifično zavirajo ponovni prevzem noradrenalina in serotonina Iz sinaptična špranja v živčne celice.

Glede na pripravek kažejo močnejši učinek na noradrenalin oz serotonina prevozniki. Posledično povečane koncentracije oddajnikov v sinapse izboljšati prenos signala in tako okrepiti (predvsem z noradrenalinom) in dviganje razpoloženja (predvsem z serotonina) učinek. Hkrati se pripravki vežejo tudi na številne druge receptorje, kar pojasnjuje njihov širok spekter neželenih učinkov.

Triciklični antidepresivi vključujejo amitriptilin, klomipramin in nortriptilin. Medtem amitriptilin ima dodaten učinek spodbujanja spanja in se uporablja predvsem pri depresivnih bolnikih z motnjami spanja, klomipramin ima močan učinek zmanjšanja tesnobe, nortriptilin pa močan stimulativni učinek. Med tetraciklične antidepresive spadajo maprotilin, mianserin in mirtazapin.

Poleg tega, da antidepresiv učinek, slednji v glavnem učinkuje na spanje. Selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI) samo preprečujejo ponovni privzem serotonina iz sinaptična špranja, zato imajo močan učinek dvigovanja razpoloženja. Ker se hkrati ne vežejo na številne druge receptorje, imajo v primerjavi s tri- in tetracikličnimi antidepresivi manjši spekter neželenih učinkov in boljšo prenašanje.

Zato so zdaj med prvo izbiro antidepresivov. Uporabljajo se lahko tudi za zdravljenje tesnobe, kompulzivnih in prehranjevalnih motenj. SSRI vključujejo citalopramaescitalopram, fluoksetin, paroksetin in sertralin.

Najpogosteje predpisani SSRI v Nemčiji je citaloprama. Je boljši od drugih zdravil, zlasti glede na njegove šibkejše interakcije z drugimi zdravili. Citalopram spada v skupino selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina (SSRI).

Je najpogosteje predpisan antidepresiv v Nemčiji v zadnjih letih. Citalopram se veže na serotoninske prenašalce živčnih celic, ki so odgovorne za ponovni prevzem oddajnika. Posledično so v serumu dosežene višje koncentracije serotonina sinaptična špranja, kar ustreza razpoloženju in antidepresivnemu učinku.

Poleg tega se ne vežejo na druge osrednje receptorje živčni sistem, kar pojasnjuje bistveno manjši spekter neželenih učinkov v primerjavi s tricikličnimi antidepresivi. Kljub temu pa težave s prebavili (s slabost, bruhanje in driska), pa tudi med zdravljenjem lahko pride do izgube libida (spolne želje). Možni so številni drugi neželeni učinki.

Poleg tega se lahko pacientov občutek tesnobe na začetku bistveno poveča v prvih dneh zdravljenja. Zaradi sočasnega stimulativnega učinka obstaja povečano tveganje za samomor za bolnika na začetku zdravljenja. Zdravilo Cipralex® vsebuje zdravilno učinkovino escitalopram.

Escitalopram spada v skupino selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina (SSRI) in je strukturno podoben citalopramu. Poleg uporabe v depresija, Cipralex® se lahko predpiše tudi za zdravljenje panike, tesnobe in obsesivno-kompulzivnih motenj. Za uspešno zdravljenje je treba zdravljenje nadaljevati še nekaj mesecev.

Escitalopram deluje tako, da poveča koncentracijo serotonina v osrednjem delu živčni sistem z blokiranjem serotoninskih prenašalcev živčnih celic. Povišane ravni serotonina vplivajo na dvig razpoloženja. Hkrati so neželeni učinki, ki se pojavijo, v veliki meri posledica spremenjenih koncentracij serotonina.

Podobno kot citalopram in fluoksetin, spremembe teže (zaradi spremembe apetita), glavoboli, motnje spanja, omotica, (driska, zaprtje, slabost, bruhanje) in spolne disfunkcije (motnje ejakulacije, impotenca) so možne. Fluoksetin je selektivni zaviralec ponovnega privzema serotonina (SSRI). Zdravilna učinkovina vodi do zvišanja ravni serotonina v osrednjem delu živčni sistem, kar ima za posledico učinek dvigovanja razpoloženja.

V primerjavi z dolgotrajnimi tricikličnimi antidepresivi je za SSRI značilna večja terapevtska širina (manjše tveganje za velike neželene učinke v primeru prevelikega odmerjanja) in manjši spekter neželenih učinkov. Pogosti neželeni učinki so spolna disfunkcija (izguba libida) in prebavne težave (slabost, bruhanje). Na začetku terapije lahko povečana raven serotonina povzroči tudi povečan občutek strahu in zagona.

Zaradi zapoznelega pojava učinka dvigovanja razpoloženja po nekaj tednih obstaja večje tveganje za samomor za bolnika. Nujni so redni pregledi lečečega zdravnika. Selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina in noradrenalina (SSNRI) blokirajo le prenašalce serotonina in noradrenalina, ki so odgovorni za ponovni prevzem oddajnikov iz sinaptične špranje.

Na druge receptorje se ne vežejo ali se le zelo šibko vežejo nanje. Iz tega razloga imajo manjši spekter neželenih učinkov in boljšo prenašanje v primerjavi s tri- in tetracikličnimi antidepresivi. Skupaj s SSRI so zato prva izbira za zdravljenje depresija.

Predvsem so indicirani pri bolnikih, ki imajo dvig razpoloženja in tudi indikacijo za povečanje pogona. Upoštevati pa je treba, da se učinek povišanja razpoloženja lahko pojavi pred učinkom dvigovanja razpoloženja, kar poveča tveganje za samomor na začetku zdravljenja. Zaradi tega bi morali redno opravljati preglede lečečega zdravnika, zlasti na začetku zdravljenja s SSNRI.

SSNRI vključujejo predvsem venlafaksin in duloksetin. Podobno kot SSRI se lahko uporabljajo poleg antidepresivov za zdravljenje anksioznosti, kompulzivnih motenj in motenj hranjenja. Venlafaksin spada v skupino selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina noradrenalina (SSNRI).

Poleg zaviranja prenosnikov serotonina in noradrenalina se ne veže na druge receptorje in tako povzroča manj neželenih učinkov kot triciklični antidepresivi. Zaradi dodatne vezave na prenašalce noradrenalina ima močan spodbujevalni učinek. Zato je indiciran predvsem pri bolnikih z indikacijo za povečanje pogona in je izbrano zdravilo.

Poleg uporabe pri zdravljenju depresije ga lahko predpišemo tudi posebej za anksiozne motnje (generalizirana anksiozna motnja, socialna anksiozna motnja, panična motnja). Neželeni učinki zdravljenja z venlafaksin so podobni zdravljenju s SSRI. Zelo pogosto bolniki občutijo omotico, glavoboli, slabost in suho usta.

Drugi možni neželeni učinki vključujejo izguba apetita (morda z izgubo teže), spolna disfunkcija, prebavne težavein motnje vida in spanja. Aktivirani receptorji alfa2 običajno zagotavljajo zmanjšano sproščanje nevrotransmiterjev. Tako imenovani antagonisti a2-adrenoreceptorjev blokirajo alfa2-receptorje, zaradi česar izgubijo svojo aktivnost in s tem zaviralni učinek na sproščanje oddajnikov.

Posledično pride do povečanega sproščanja nevrotransmiterjev. Skupina antagonistov adrenergičnih receptorjev α2 vključuje mianserin in Mirtazapin. Poleg tega učinka preko receptorjev α2 lahko z blokiranjem kanalov za prevzem oddajnikov neposredno privedejo tudi do povečanih količin serotonina in noradrenalina.

Zato veljajo tudi za tetraciklične antidepresive. Posebna lastnost teh učinkovin je njihov močan učinek, ki spodbuja spanje. Zato jih v glavnem predpišejo depresivnim bolnikom s spremljevalcem motnja spanja.

Mirtazapin spada v razred tetracikličnih antidepresivov zaradi svoje kemične zgradbe. Poleg rahlega blokiranja prenosnikov serotonina in noradrenalina za reabsorpcijo oddajnikov v živčne celice se veže tudi na receptorje α2 na živčnih celicah in s tem poveča sproščanje oddajnikov (vključno z noradrenalinom, serotoninom in histamin). Povečano sproščanje noradrenalina in serotonina v sinaptično razpoko deluje spodbudno in izboljšuje razpoloženje.

Zaradi močne vezave mirtazapina na α2 receptorje histaminergičnih živčnih celic (živčne celice, ki se sproščajo histamin) ima močan učinek na spanje. Mirtazapin je zato prva izbira za zdravljenje depresije s spremljajočimi motnjami spanja in je pogosto predpisan. V primerjavi z drugimi antidepresivi mirtazapin bolje prenaša in ima manj neželenih učinkov.

Kljub temu so možni številni neželeni učinki, zlasti zaradi povečane ravni serotonina. Medtem ko neželeni učinki, kot so motnje spanja, nemir, izguba apetita in spolne disfunkcije se pojavijo bistveno redkeje, bolniki pogosto poročajo o povečanju apetita in teže, močni utrujenosti in suhosti usta. Zaviralci MAO delujejo tako, da zavirajo monoaminooksidazo.

Monoaminooksidaza je encim, ki je v telesu široko porazdeljen in je odgovoren za razgradnjo mnogih oddajnikov (vključno z noradrenalinom, serotoninom, dopamin). Obstajata dve različni obliki monoaminooksidaz (A / B), odvisno od njihove afinitete do oddajnikov. Zaradi zavirane razgradnje oddajnikov v centralnem živčnem sistemu se lahko med oddajanjem signala sprosti večja količina oddajnikov.

Za zdravljenje depresije se uporabljata dve različni učinkovini: tranilcipromin in moklobemid. Zaradi širokega spektra neželenih učinkov se uporabljajo predvsem za zdravljenje terapevtsko odporne (z zgoraj omenjenimi skupinami učinkovin) depresije. Tranilcipromin nepovratno zavira MAO-A in MAO-B in ima zato še posebej močan učinek.

Vse koncentracije oddajnikov se povečajo. Namesto tega moklobemid vodi le do reverzibilne inhibicije MAO-A. Zaradi tega je razgradnja oddajnikov noradrenalin in serotonin zavirana, kar ustreza antidepresivnemu učinku.

  • Litij soli: Litijeve soli, kot so litijev karbonat, litijev acetat, litijev sulfat, litijev citrat in litijev orotat, se terapevtsko uporabljajo za različne afektivne motnje, kot je bipolarna motnja ali celo depresija. - Šentjanževka: Sestavine hipericina in hiperforina šentjanževke naj bi imele tudi antidepresivne učinke. Za vse antidepresive je značilen širok spekter možnih neželenih učinkov.

Te se v glavnem pojavijo na začetku zdravljenja in se med zdravljenjem umirijo. Ker se antidepresivni učinek pojavi le z večtedensko zamudo, so ti neželeni učinki pogost razlog za prezgodnjo prekinitev zdravljenja. Pri zdravljenju s tricikličnimi antidepresivi najdemo zlasti veliko število neželenih učinkov, od katerih so nekateri resni (amitriptilin, klomipramin, nortriptilin).

To je posledica dejstva, da se ta zdravila poleg afinitete do prenašalcev serotonina in noradrenalina vežejo na številne druge receptorje v telesu. Posledično motnje v srce funkcija, odstopanja v kri pritisk, močno povečanje teže (s povečanjem apetita), pa tudi suho usta, zaprtje in številni drugi neželeni učinki so možni. Nasprotno pa se preostali zaviralci ponovnega privzema vežejo izključno na serotoninski in noradrenalinski prenosnik v telesu.

Njihove neželene učinke je zato mogoče razložiti le s povečanimi koncentracijami oddajnika. Pogosti neželeni učinki so spolna disfunkcija (z izgubo libida), težave s prebavili, utrujenost in sprememba teže. Zaviralci MAO, ki se v glavnem uporabljajo pri depresijah, ki jih je težko zdraviti, je značilna tudi široka paleta stranskih učinkov, saj vplivajo na velik delež vseh oddajnikov.