Zaviralci beta | Zdravila za zvišan krvni tlak

Beta blokator

Zaviralci adrenergičnih receptorjev beta so nepogrešljivi, zlasti pri bolnikih s šibkim črpanjem srce (=srčno popuščanje) ali za bolnike po srčni napad. Zaviralci adrenergičnih receptorjev beta poimenujejo receptorje na srce. Receptorji so nekaj podobnega prevajalcem celic in organov.

Snovi messengerja pristajajo na njih in povzročajo vnaprej določene spremembe. Tako imenovani beta-receptorji se med drugim nahajajo na srce. Prejemajo signale našega rastlinskega izvora živčni sistem, tu je tako imenovana simpatičnega živčnega sistema.

Aktivira se med fizičnimi napori in stresom ter naredi naše telo bolj učinkovito. Poveča srčni utrip v srcu in močneje bije. Razširi bronhije, da lahko bolje dihamo, in zavira črevesno aktivnost, da zagotovi čim več energije za delovanje.

Signali živčni sistem sprejemajo in pretvarjajo različni receptorji / prevajalci. Ločijo se receptorji alfa in beta (grški izraz za črki A in B). Alfa receptorji se med drugim nahajajo na plovila in povzročajo zožitev, medtem ko beta receptorje najdemo predvsem na pljučih in srcu. Zaviralci beta preprečujejo delovanje voznega simpatikusa živčni sistem z blokiranjem beta receptorja za njegov oddajnik.

Posledično srce utripa manj hitro in močno. Če srce bije počasneje in manj močno, manj kri se črpa v vaskularni sistem in krvni tlak lahko pade. Poleg blagodejnega učinka na visok krvni tlak, beta-blokatorji imajo tudi veliko prednost, da zmanjšajo porabo kisika v srcu s počasnejšim in manj močnim utripanjem, saj manj dela pomeni manjšo porabo energije.

To koristi bolnikom s koronarnimi boleznimi plovila (= posode, ki oskrbujejo srce in ležijo okrog njega kot venček), ker pri teh bolnikih posode ne morejo več dovolj prevažati kri v srčno mišico zaradi poapnenja, kar povzroči pomanjkanje pretoka krvi in ​​nenazadnje tudi srčne napade. Pri zdravljenju z zaviralci adrenergičnih receptorjev beta je potrebna posebna previdnost pri bolnikih z astmo ali drugimi obstruktivnimi sredstvi pljuč bolezni, kot so KOPB. Ker se receptorji srca v podobni varianti nahajajo tudi na pljučih, lahko stimulacija receptorjev poleg učinka na srce sproži tudi napad zadihanosti, saj se dihalne poti zaradi blokade beta receptorji.

V nadaljnjem razvoju so zato razvili bolj selektivne zaviralce adrenergičnih receptorjev beta, ki v manjših odmerkih imajo večji učinek na srce kot na pljuča, zato ta zaplet običajno izključijo. Primeri teh tako imenovanih zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta (kardio = srce) so metoprolol in atenolol. Poleg napada astme so najpomembnejši neželeni učinki vseh zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta povečanje telesne mase na začetku zdravljenja, motnje moške moči, upadanje kri pritisk do kolapsa krvnega obtoka, povečanje holesterol ravni in povečanje tveganj sladkorna bolezen mellitus.

Sladkorna bolezen ali trajno prepočasno bitje srca (= bradikardije) sta torej kontraindikacija za jemanje zaviralcev beta. Zaviralce adrenergičnih receptorjev beta v imenu aktivne snovi pogosto prepoznamo s pripono "-olol". ACE inhibitorji napadejo povsem drugačen mehanizem telesa.

ACE inhibitorji dobijo ime po encimu, ki ga blokirajo pri delu, AC encim (= pretvorba angiotenzina encimi). Ta encim povzroči sproščanje snovi v telesu, ki krči kri plovila, tako imenovani angiotenzin, ki je znan kot "napenjalnik žil". Ker je ACE inhibitorji blokirajo ta encim AC in tako nastane manj vazokonstrikcijskih snovi, posode ostanejo široke in krvni tlak ne more dvigniti previsoko.

Ker je učinek odvisen od aktivnosti encima, je učinek zaviralca ACE pogosto težko napovedati. Zato je treba zdravljenje začeti z majhnimi odmerki in pod zdravniškim nadzorom. Aktivnost encima je še posebej visoka, kadar diuretiki dajejo sočasno.

Tu bo učinek zaviralca ACE zelo močan. Kombinirano terapijo s temi zdravili je zato treba začeti le previdno. Zaviralci ACE poleg tega učinka na krvne žile blagodejno vplivajo tudi na potek srčno popuščanje.

V tej črpalni oslabelosti srca preprečujejo postopek preoblikovanja, zaradi katerega je srce vse bolj neučinkovito. Pogost zaplet terapije je suha razdražljivost kašelj, ki jih dobi približno 5-10% zdravljenih bolnikov. Ker ta pojav ni omejen na eno samo zdravilno učinkovino iz skupine zaviralcev ACE, sprememba aktivne snovi ni priporočljiva, vendar je indiciran popoln prehod na drug razred antihipertenzivov.

V večini primerov se nato terapija izbere s pomočjo blokatorja AT1. Kožni izpuščaji in otekline, tako imenovani edemi, ledvice disfunkcija in močne kapljice krvni tlak lahko se pojavijo tudi med zdravljenjem z zaviralci ACE. Zaviralci ACE niso dovoljeni v primerih ledvice poškodbe, okvare srčnega ventila ali med nosečnost.

V teh primerih je treba uporabiti druge pripravke. Najbolj znani člani skupine zaviralcev ACE so kaptopril, prvotna snov zaviralcev ACE, enalapril, učinkovitejša in dolgotrajnejša priprava. Novejši pripravki imajo še daljše trajanje delovanja, tako kot trikrat na dan kaptopril in dvakrat na dan enalapril, vsak dan je potrebna samo ena uporaba. Predstavnike zaviralcev ACE lahko prepoznamo po besedi, ki se na koncu imena zdravilne učinkovine konča z „-pril“.