Tako kot adenohipofiza je tudi nevrohipofiza del hipofiza (hipofiza). Vendar to ni žleza sama, temveč sestavni del možganov. Njegova vloga je shranjevanje in zagotavljanje dveh pomembnih hormoni.
Kaj je nevrohipofiza?
Nevrohipofiza (zadnja hipofiza) je manjša sestavina hipofiza, skupaj z adenohipofizo (sprednja hipofiza). Za razliko od adenohipofize pa nevrohipofiza ni žleza. Ne more proizvajati hormoni. Izvaja pa nalogo shranjevanja dveh pomembnih hormoni, ADH in oksitocin. V razvojnem smislu je del možganov. Med nosečnost, se razvije iz izkopa diencefalona. Po drugi strani pa adenohipofiza nastane zaradi izločanja ustnega zaliva in postane endokrina žleza. Kljub različnemu izvoru in funkcijam pa se oba organa združita v eno samo funkcionalno enoto v obliki hipofiza. Kot zadnji hipofizni reženj nevrohipofiza pri ljudeh predstavlja zadnji del hipofize. Vendar to velja samo za ljudi. Pri drugih sesalcih, kot so plenilci ali konji, ga popolnoma zapre adenohipofiza. Zato izraza zadnja hipofiza ni mogoče posploševati v kontekstu nevrohipofize.
Anatomija in zgradba
Nevrohipofizo sestavljata infundibulum (hipofizno steblo) in lobus nervosus. Hipofizno steblo je povezano z eminentia mediana. Eminentia mediana je nevrohemijski organ, ki sprošča nevropeptide, ki jih tvorijo nevroni, v kri. Nevropeptidi tako prek hipofiznega portala dosežejo adenohipofizo Vena delujejo kot sistem, ki sprošča ali zavira hormone. Tako eminentia mediana predstavlja pomembno stičišče med živčnim in endokrinim sistemom. Lobus nervosus je zadnji del nevrohipofize. Efektorni hormoni oksitocin in ADH proizvedeno v hipotalamus so tam shranjeni. Shranjevanje teh hormonov je zagotovljeno z njihovo vezavo na določen nosilec beljakovin (nevrofizini). Nekatere specializirane celice nevrohipofize, pituiciti, lahko povzročijo proteolitično cepitev hormonov iz nosilca beljakovin in njihovo sproščanje v krvni obtok, kadar je to potrebno.
Funkcija in naloge
Nevrohipofiza je odgovorna za shranjevanje hormonov vazopresin (ADH) in oksitocin in jih po potrebi sprostite. Oba hormona sta najprej vezana na tako imenovane nevrofizine in potujeta skozi aksone (živčne celice procesi) iz hipotalamus do zadnjega režnja hipofize. Kot vmesnik med živčnim in endokrinim sistemom nevrohipofiza določa telesno potrebo po teh hormonih in na njihovi podlagi sproži njihovo sproščanje. Vazopresin, imenovan tudi antidiuretični hormon, uravnava delovanje telesa voda ravnovesje. Preveč preprečuje voda izločanja iz telesa skozi urin. Tako, ko je telo premalo preskrbljeno voda ali če pride do preveč izgube tekočine, kri zgosti. Posledično znesek kri zmanjšuje in krvni tlak kapljice. V hipotalamus, te spremembe zabeležijo nekatere živčne celice, zaradi česar se poveča proizvodnja vazopresina. Ta povečana proizvodnja vazopresina je nato signal za nevrohipofizo, da sprosti hormon iz svoje zaloge. V odgovor vazopresin omeji nadaljnje izločanje tekočine. Drugi hormon, oksitocin, v telesu opravlja več funkcij. Odgovoren je za spodbujanje poroda in oskrbo mleko v dojki med dojenjem. Prav tako daje spodbuden učinek med spolnim odnosom. Nevrohipofiza sprošča oksitocin z različnimi dražljaji, kot so porod, sesalni refleks med dojenjem ali spolni odnosi.
Bolezni
Bolezni nevrohipofize v glavnem vključujejo disregulacijo proizvodnje in sproščanja vazopresina. V kontekstu oksitocina so patološki procesi zelo redki. Na zadnjo hipofizo lahko vplivajo različne benigne ali maligne motnje, ki vplivajo na proizvodnjo hormona ali njegovo shranjevanje. Pomanjkanje vazopresina sproži tako imenovano sladkorna bolezen insipidus. Tu pride do izločanja zelo velikih količin urina. Telo izgubi veliko vode in zaradi tega se pojavi hud občutek žeje dehidracija (eksikoza) .V skrajnih primerih pride do izgube tekočine do 20 litrov na dan. Zaradi hudega občutka žeje ljudje pijejo zelo velike količine tekočine. Vendar to ne preprečuje dehidracija ker se pijana tekočina takoj izloči. Drugi simptomi sladkorna bolezen insipidus vključujejo utrujenost, suha koža in zelo nizko krvni tlak. Stalna izguba vode tudi povečuje natrijev koncentracija v krvi. To vodi v stanja zmedenosti, epileptične napade oz koma. Pomanjkanje vazopresina ima lahko različne vzroke. Na primer, nastajanje in shranjevanje vazopresina lahko motijo tumorji ali ciste v hipotalamusu ali nevrohipofizi. Tkivo hipotalamusa ali zadnje hipofize lahko poškoduje tudi vnetni proces v meningitis or tuberkuloza. Operacija, obsevanje, infarkt ali krvavitev lahko prizadenejo tudi oba organa. Enako velja za nesrečo z a kraniocerebralna travma. Zelo pogosto hipotalamus ali nevrohipofizo poškodujejo tudi tako imenovane avtoimunske reakcije. V tem primeru je imunski sistem napade tkivo teh organov. V redkih primerih nastane tudi preveč vazopresina (ADH). To še posebej prizadene prezgodaj rojene otroke, ki so prezračeni. Pojavi se tudi pri bronhialnih karcinomih. Tu se v vodi in telesu zadržuje veliko vode natrijev koncentracija kapljice. Nedavne študije tudi kažejo, da lahko vazopresin poleg antidiuretičnih lastnosti vpliva tudi na psiho. Tako obstaja verjetnost, da imajo motnje nevrohipopituitarizma tudi psihološke učinke.
