Skupaj z ledvičnim telescem ledvični tubul tvori nefron, zaradi česar je strukturno najmanjši element ledvice. Posamezni ledvični tubuli skupaj tvorijo sistem tubulov, ki je odgovoren za reabsorpcijo snovi, kot so voda in izločanje drugih snovi. Vnetje v tkivu tubulov lahko povzroči odpoved ledvic v posameznih primerih.
Kaj je ledvični tubul?
Tkivo človeških ledvic je sestavljeno iz cevastih strukturnih elementov. Ti strukturni elementi so znani tudi kot ledvični tubuli, ledvični tubuli ali ledvični tubuli. Ledvični tubul je del nefrona. To je najmanjši strukturni element ledvice, ki poleg ledvičnih tubulov vsebuje tudi ledvična telesca. Ledvična telesa nefrona neprekinjeno filtrirajo primarni urin iz kri. Nekatere snovi iz tega se ponovno absorbirajo v tubule. Končni urin tako nastane v ledvičnih tubulih. Ledvični tubuli skupaj tvorijo cevasti sistem ledvice. Ta sistem absorbira različne snovi in še posebej voda v kri preostanek pa sprosti v urin. Ta izbor snovi je za cevasti sistem mogoč predvsem zaradi kapilare omrežje, ki ga obdaja. Snovi so izbrane v mreži predvsem na podlagi velikosti. Izbor se zgodi tudi s pomočjo tesnih spojev, ki povezujejo celice tubulov.
Anatomija in zgradba
Glede na njegovo lokacijo glede na glomerulus ločimo tri odseke ledvičnih tubulov. Proksimalni tubul se imenuje tudi proksimalni tubul in je sestavljen iz pars convoluta in pars recta. Vmesni tubul se v tehničnem jeziku imenuje tubulus atenuatus. Vsebuje padajoči pars descendens in naraščajoči pars ascendens. Distalni tubul se imenuje distalni tubul in je, podobno kot proksimalni del, sestavljen iz pars recta in pars convoluta. Tako je tako kot proksimalni tudi distalni tubul sestavljen iz izbočenega dela, pars convoluta in ravnega dela, pars recta. Skupaj z ravnimi deli proksimalnega in distalnega tubula se celoten vmesni tubul funkcionalno imenuje Henlejeva zanka, ki tvori hiperosmotični urin. Tako imenovane povezovalne in zbiralne tubule so se embriološko razvile drugače kot ledvične tubule in zato niso vključene v nefron. Kljub temu skupaj s sistemom tubulov tvorijo funkcionalno enoto nefrona. Cjevčice ledvičnih tubulov so sestavljene iz kubične resorpcije epitelija. Povezave celic so prepustni tesni stiki.
Funkcija in naloge
Funkcija in naloga vsakega ledvičnega tubula je reabsorpcija in izločanje elektroliti, ogljikovi hidrati, nizka molekulska masa beljakovinin voda. Tako posamezne ledvične tubule sodelujejo na primer pri uravnavanju telesne vode ravnovesje. Izločajo tudi sečne snovi, kot so sečnina in kreatinin od telesa. Enako velja za strupene snovi, kot so droge. Ledvični tubuli so enako vključeni v uravnavanje vsebnosti raztopljenega elektrolita v kri. Ti vključujejo kalij, natrijev, kalcij, fosfat, magnezijev in bikarbonat. Cevčice skrbijo za reabsorpcijo nekaterih snovi. Reabsorpcija je organski postopek, ki povzroči, da snovi, ki so se dejansko izločile, ponovno absorbirajo žive celice in tkiva. V primeru ledvičnih tubulov so snovi, ki se absorbirajo, predvsem voda. Tako se približno 99 odstotkov vode iz urina ponovno absorbira v kri. The kapilare mreža, ki obdaja sistem tubulov, je še posebej pomembna za reabsorpcijo snovi. The kapilare Mreža je sestavljena iz nabora kapilar in tvori fino mrežo nad tkivom, ki prestreže ali omogoča prehod snovi na veliko selektiven način. Transcelularna in paracelularna reabsorpcija se pojavi predvsem v proksimalnem tubulu. Poleg vode, predvsem glukoze, aminokisline, natrijev kationi in ogljika dioksid se reabsorbira. Paracelularno reabsorpcija vključuje pretežno klorid anioni in Ca2 + ioni, ki se skozi puščajoče tesne stičišča sistema brez poti migrirajo v celice. Izločanje v proksimalnem tubulu je omejeno na ione H3O + in vodik karbonatni ioni. Energija za pasivno masa prenos H2O, H3O + in vodik karbonat ali CO2 dovaja ledvičnim tubulom koncentracija gradient, ki ga vzdržuje visoka aktivnost karboanhidraze.
Bolezni
Zlasti celice proksimalnih tubulov so pomembne za različne ledvične bolezni in disfunkcije. En primer je glomerularna proteinurija. Kot primer lahko uporabimo tudi kronično presaditveno nefropatijo. Ko so celice proksimalnih tubulov poškodovane ali močno razdražene, signalne kaskade ustvarijo drugi glasniki. Te kaskade lahko spodbujajo proizvodnjo beljakovin s sistemom komplementa. Kemokini ali citokini in komponente zunajceličnega matriksa dosežejo proksimalni ledvični tubul. Ti lokalno proizvedeni glasniki lahko s privlačenjem poškodujejo tkivo tubulov levkociti. Makrofagi, T celice in granulociti lahko sprožijo vnetje v tkivih. To vnetje lahko poslabša delovanje ledvic in sčasoma celo povzroči odpoved ledvic. Pri zdravljenju vnetja, ki se razvije na ta način, lahko ciljna imunosupresija v celicah proksimalnih tubulov povzroči, da se vnetje umakne, navadno pa prepreči posledice insuficience. Motnje ledvičnih tubulov je v posameznih primerih mogoče tudi genetsko določiti. Na primer mutacije v LRP2 gen vodi do izgube funkcije nekaterih receptorjev. The gen kodira v DNK membranski protein megalin, tako da mutacija povzroči vsaj omejitev funkcije receptorja. Rezultat je lahko proteinurija. Čeprav je Donnai-Barrowov sindrom izredno redek, mu lahko v posameznih primerih daje prednost opisana mutacija.
