Žgečkanje: funkcija, naloge, vloga in bolezni

Ko človeka žgečka, njegovo živčni sistem se na žgečkanje odzove s telesom refleks kot je smeh. Znanstveniki danes ta mehanizem razlagajo predvsem s pomočjo teorije reliefa. Ko pride do patoloških epizod žgečkanja, običajno pride do motnje občutljivosti.

Kaj je žgečkanje?

Ko človek žgečka, njegov ali njen živčni sistem se na žgečkanje odzove s telesom refleks kot je smeh. Lahek dotik lahko sproži refleks v obliki nehotenega smeha ali joka. Ta refleksna provokacija se imenuje tudi žgečkanje. Znanstveniki v tem kontekstu ločijo med knismesis in gargelesis. Prvi pojav vključuje nežno provokacijo z rahlim dotikom. Gargelesis pa pomeni izzivanje skoraj bolečega napada žgečkanja. V tem primeru se na občutljiva področja telesa izvaja lahek do močan pritisk. V človeški skupnosti je žgečkanje oblika družbene interakcije. V veliki večini primerov se ljudje na žgečkanje odzovejo šele, ko jih kdo drugi tikne. Beseda žgečkanje je priljubljen del za kompozite v nemškem jeziku. Nemci na primer govorijo o nervenkitzelu, ko jih nekaj izjemno vznemirja. V primeru nervenkitzela se oseba premika med strahom in uživanjem tega strahu, tako kot se v primeru žgečkanja verjetno giblje med strahom pred nepričakovano grožnjo in užitkom.

Funkcija in naloga

Izvor žgečkanja refleks ostaja sporen do danes. Medicinski strokovnjaki, kot je Leuba, reflekse nanašajo na povsem zaščitne reflekse. Telo reagira s takšnimi zaščitnimi refleksi na zunanje dražljaje, ki bi lahko bili nevarni za človeka. Mehanoreceptorji na človeku kožana primer reagirajte na dotik. Na nekaterih območjih koža, na primer pod pazduho, na vratu ali na nogah je nežen dotik redko, če ga kdaj srečamo v vsakdanjem življenju. Predvsem na teh področjih receptorji za dotik burno reagirajo na žgečkanje, saj te oblike dotika niso vajeni iz vsakdanjega življenja. Zlasti tlačni receptorji se aktivirajo ob tikanju. Posledično pošljejo akcijske potenciale možganov, sprednja cingulasta skorja in somatosenzorična skorja. Sprednja cingulasta skorja je odgovorna za obdelavo prijetnih informacij. Somatosenzorna skorja nato obdela vse informacije na dotik. Med prenosom dražljaja je nevrotransmiter dopamin se sprosti, kar uravnava predvsem občutke sreče. Žgečkanje torej izvira iz možganov namesto na koža. Na akcijske potenciale kožnih senzoričnih celic odgovarja možganov na koncu verige z sprožitvijo oslabelega telesnega refleksa. Mogoče je smeh v tem kontekstu grozljiva poteza za pomiritev žgečkalca. To teorijo podpira ugotovitev, da se ljudje lahko žgečkajo le v zelo redkih primerih in zelo redko. Drugi znanstveniki predvidevajo olajševalni učinek. Že Darwinova teorija žgečkanja je predstavljala to predpostavko. Torej bi bil nepričakovan dotik enak veliki strahovi, ker je možganov sprva ne zna oceniti. Takoj, ko se izkaže, da je nenevarno, pride do olajševalnega učinka in v povezavi z njim refleksa smeha. V študijah so uporabili znanstveniki slikanje z magnetno resonanco opazovati možgansko aktivnost žgečkanih ljudi in se na podlagi opazovalnih rezultatov zavzemal za teorijo olajšanja. Po drugi strani pa lahko dolgotrajno žgečkanje dojemamo tudi kot mučenje. Zato so v srednjem veku po stebru v okviru mučilne tehnike tikali noge po različnih ljudeh. Nekateri žgečkanje vključijo tudi v svoje spolno življenje. Cilj teh praks je nato običajno zmanjšanje zaviranja pri žgečkanem partnerju ali preprosto veselje do skupnega smeha s tesnimi dotiki.

Bolezni in bolezni

Napadi žgečkanja lahko v skrajnih primerih povzročijo pritožbe. Še posebej pljuč in mišice bolečina včasih se pojavijo kot posledica krčevitih napadov smeha. V skrajnih primerih se lahko pojavijo tudi krči in zadušitev. Včasih se žrtve ekstremnih napadov žgečkanja dan zatem pritožujejo tudi nad simptomi, podobnimi bolečinam v mišicah. Če se napadi žgečkanja pojavijo neodvisno od napadov žgečkanja, so lahko odgovorne različne bolezni. Še posebej napadi žgečkanja, ki jih povzročajo razdraženi mehanoreceptorji nos se lahko pojavijo med trajnimi prehladi ali celo pogosteje v okviru sena povišana telesna temperatura in druge alergije. Na koži so draženje, kakršno povzročajo nekateri deli oblačil ali detergenti, včasih odgovorni za žgečkanje. V tem primeru pa refleksa smeha običajno ni in prizadeti bi raje govorili o srbenju. Žgečkanje je mogoče preprečiti v primeru poškodbe osrednjega dela živčni sistem. Poškodovani mehanoreceptorji na primer ne poročajo več o dražljajih na dotik in napadov žgečkanja tako ni več mogoče sprožiti. V primeru poškodbe možganov ali prevodnih poti se dražljaj žgečkanja včasih morda ne bo več prenašal v zavest ali pa se bo prenašal le počasi. V takem primeru lahko obstajajo pogovor motnje občutljivosti. Te pritožbe so lahko posledica duševnih bolezni. Lahko pa so povezane tudi z boleznimi živčnega sistema, kot npr multipla skleroza. Preobčutljivi mehanoreceptorji imajo lahko tudi vrednost bolezni. Na primer, žgečkanje je lahko hudo bolečina. Verjetno v tem kontekstu tudi sam zrak na koži žgečka. V tem kontekstu obstaja tudi pogovor motnje občutljivosti.