Bolezni požiralnika | Bolezni požiralnika

Bolezni požiralnika

Ahalazija opisuje motnjo muskulature požiralnika, ki jo spremlja zmanjšanje mišičnega tonusa. To vodi do poslabšanja odpiranja mišice zapiralke. Na ta način je oslabljen proces požiranja požiralnika in himusa ni mogoče transportirati v želodec.

Izpraznitev se zgodi, dokler tlak zaradi nakopičene hrane ni dovolj visok in se sfinkter odpre. Prizadeti bolniki se pritožujejo težave pri požiranju, hujšanje in bolečina za prsnico. Podobna, vendar obravnavana kot ločena bolezen, je razpršeni krč požiralnika.

To vključuje hkratno in ponavljajoče se popadki gladkih mišic požiralnika. Običajno valovito gibanje, ki prevaža hrano proti želodec, najdemo le v zgornjem delu požiralnika, preostali del požiralnika vsebuje številne zavoje in izbokline in je videti kot zamašek, če ga pregledamo s kontrastnim sredstvom. Zaradi teh deformacij se požiralnik izjemno skrajša in želodec se potegne tudi skozi membrana.

Klinično sliko povzroča zožitev požiralnika, zaradi česar hrane ni več mogoče ustrezno prevažati. Prizadet je predvsem spodnji del. Vzrokov za njegov razvoj je veliko.

Najpogosteje se pojavi v povezavi z a refluks bolezen. A tudi vnetne reakcije, ki jih sprožijo bakterije, lahko privede do te klinične slike. Bolniki se pritožujejo zaradi motenj požiranja (disfagija) in bolečina.

O refluks bolezen opisuje povratni tok želodčne kisline v požiralnik. Najpogostejši vzrok za to je nepopolno zaprtje spodnjega ezofagealnega sfinktra. Drugi vzroki so lahko nosečnost ali kirurški posegi.

Vnetje požiralnika ali predrakave lezije (predhodniki rak) se lahko pojavijo kot posledica refluks. Glavni simptom refluksne bolezni je zgaga. gori bolečina za prsnico, ki se pojavi zlasti po obrokih, ponoči in v ležečem položaju. Občutek pritiska za prsnico lahko tudi pojavijo.

Druga pomembna in redko pojavljajoča se bolezen je požiralnik rak. Bolniki z dejavniki tveganja, kot so uživanje alkohola in cigaret in neuravnoteženost prehrana imajo večje tveganje za bolezen. Tudi druge bolezni požiralnika prispevajo k razvoju rak.

Zlasti refluksna bolezen, ki v mnogih primerih vodi do pogostih vnetij sluznice, poveča tveganje za nastanek rakavih celic v sluznici zaradi transformacij. Takšne spremembe ali procesi preoblikovanja sluznica se običajno imenujejo metaplazija in spodbujajo razvoj raka. Bolniki pogosto opazijo prisotnost sprememb šele po hujši okvari, kot je npr težave pri požiranju.

Poleg tega hripavost, lahko se pojavijo občutek pritiska in bolečine za prsnico in B-simptomi. Diagnozo raka požiralnika običajno postavimo s podrobno anamnezo in različnimi preiskavami. Več o raka požiralnika tu so še ena, vendar zelo redka bolezen požiralnika anatomske izbokline požiralnika.

Pokličejo se divertikuli požiralnika in se pojavijo kot izbokline različnih velikosti na različnih lokacijah požiralnika. Zaradi mišično oslabljene vrzeli in sočasnega povečanja tlaka v trebušni votlini, kot pri dvigovanju težkih predmetov, lahko pride do te izbokline. Bolnik simptome običajno opazi šele po določeni velikosti divertikuluma.

Težave pri požiranju pojavljajo pogosteje, kar lahko celo privede do regurgitacije neprebavljene hrane. Drug neprijeten simptom je močan zadah iz ust, če kosi hrane ostanejo v teh izboklinah in jih ne pogoltnejo. Bolniki imajo nenehno občutek, da imajo cmok v grlu.

Divertikule je mogoče diagnosticirati s preiskavo, pri kateri se požiralnik vizualizira z endoskopom in po možnosti s kontrastnim medijem. Če del želodca zdrsne skozi membrana v v prsih votlini, temu pravimo drsna kila, diafragmalna kila oz hiatalna kila. Tu so simptomi podobni simptomom ahalazija.

Diafragmatična kila je lahko tudi edini vzrok za to zgaga in zračni razpoki. V večini primerov pa drsna kila nima simptomov in le v zapletenih oblikah se lahko pojavijo resnejši zapleti, kot so zaprtje, krvavitve in solze. Odvisno od velikosti Zlom in velikost želodca, premaknjenega v v prsih votlini, se izvede kirurški poseg. Med tem postopkom se del želodca, ki se je preselil nazaj v trebuh, premakne nazaj v v prsih in na koncu z manšeto pritrdi tudi pacientovo lastno želodčno tkivo.