Spodnji mezenterični ganglij: zgradba, delovanje in bolezni

Spodnja mezenterična ganglija se nahaja v trebuhu in zbira vlakna iz večjega sklepnega živca in manjšega sklepnega živca, ki se nadaljujeta kot spodnji mezenterični pleksus in sta odgovorni za simpatično regulacijo nekaterih črevesnih segmentov. Manjkajoče celice v spodnji mezenteriki ganglija lahko prispeva k razvoju Hirschsprungove bolezni.

Kaj je slabši mezenterični ganglij?

Mezenterična slabša ganglija je grozd živčne celice telesa (somata) na obrobju živčni sistem, iz katerega se odcepijo živčna vlakna, ki gredo skozi trup kot glavni splahnični živec in manjši splanhnični živec. Spodnji mezenterični ganglij leži v trebušni votlini in tako spada v predvertebralne ganglije (»živčna vozlišča pred vretenci«). Na ravni tretjega ledveni vretenc, nahaja se na mestu, kjer je spodnja visceralna arterije (spodnja mezenterična arterija) se odcepi od trebušne aorte (trebušne aorte). Tudi ostali trije predvertebralni gangliji se nahajajo vzdolž hrbtenice; to so gangliji celiaka, gangliji aorticorenalije in spodnji mezenterični ganglij.

Anatomija in zgradba

Nekatera vlakna iz mejne vrvice se sprva premaknejo na druge nevrone brez preklopa; na mezenteričnem spodnjem gangliju in drugih predvertebralnih ganglijih prvič po ganglijih mejne vrvi prek sinapse oddajajo svoje signale nevronu na nižji stopnji. Spodnji mezenterični ganglij spada med simpatične živčni sistem, ki ima na organizem pretežno učinek, ki povečuje učinkovitost (ergotropija). Vlakna, ki se konvergirajo v mezenteričnem spodnjem gangliju, izvirajo pretežno iz večjega visceralnega živca (glavni splahnični živec) in manjšega visceralnega živca (manjši splanhnični živec). Iz ganglija tečejo kot spodnji mezenterični pleksus vzdolž spodnjega mezenteričnega arterije. Spodnji mezenterični pleks je pleksus živci Vsebuje predvsem viscerozno občutljiva in motorična vlakna, ki ne nadzorujejo le črevesnih gibov, temveč tudi izločanje izločkov iz žlez.

Funkcija in naloge

Naloga ganglija je preklop dohodnih nevronov (preganglionski nevroni) na druge (postganglionski nevroni). Preklapljanje se izvede s pomočjo sinapse, ki se nahajajo na križišču med dvema živci. Sinapso sestavljajo končni gumbi predganglionskih živčnih celic, ki vsebujejo vezikule, napolnjene z biokemičnimi selniki (nevrotransmiterji). Ko električni dražljaj doseže konec živčno vlakno, terminalski gumbi sprostijo svoje nevrotransmiterje; več akcijskih potencialov prejme preganglijski nevron, več nevrotransmiterjev sprosti. Najpomembnejše nevrotransmiter v simpatičnem živčni sistem is acetilholin. molekule tako vstopite v sinaptična špranja in lahko doseže membrano postganglijskega nevrona na drugi strani. Receptorji se nahajajo v membrani, na katero se nevrotransmiterji začasno vežejo in s tem sprožijo odziv naslednjega nevrona: Ionski kanali se odprejo v postsinaptični membrani in depolarizirajo celico. Električna napetost nevrona se spremeni in ustvari novo akcijski potencial v postganglionski celici, ki se lahko spet širi vzdolž živčno vlakno. V spodnjem mezenteričnem gangliju se ne srečata le dva nevrona, ampak veliko; lahko torej vplivajo drug na drugega tako, da drug drugega zavirajo ali krepijo. Ta postopek je zelo pomemben za filtriranje informacij. Zelo šibki signali ali spontana aktivnost nevronov zato manj verjetno povzročijo odziv končnega organa, ker se lahko med potjo izgubijo. Nasprotno pa lahko gangliji na ta način osredotočijo čutne informacije, namenjene za možganov, na primer. Živčna vlakna iz spodnjega mezenteričnega ganglija sodelujejo pri regulaciji treh črevesnih segmentov. Sestopajoče debelo črevo, tako kot je sigmoidno debelo črevo, ki mu neposredno prilega, del debelega črevesa. Končno se prebavni organ odpre v rektum, znan tudi kot rektum, ki vodi do anus ali izpust črevesja.

Bolezni

Spodnji mezenterični ganglij igra pomembno vlogo pri razvoju Hirschsprungova bolezenmed drugimi boleznimi. Bolezen je znana tudi kot (črevesna) aganglionoza, prirojeni aganglionski megakolon ali megakolon kongenitum. Pediater Harald Hirschsprung je prirojeno oviro prvič opisal leta 1888. In Hirschsprungova bolezen, ganglijske celice med obročem in vzdolžnimi mišicami debelo črevo in rektum niso (dovolj) prisotni. Hkrati so parasimpatične poti, ki se nahajajo v sluznici lamina propria, kot tudi sluznice lamina muscularis črevesnega segmenta, preveč razvite. Posledično več acetilholin je na voljo: Trajno draženje povzroči krč črevesnih mišic, zaradi česar se črevo močno razširi. Malformacija poslabša delovanje prebavnega organa pri prizadetih novorojenčkih in se ponavadi kaže kot otečen trebuh. Hirschsprungova bolezen lahko povzroči črevesna obstrukcija (ileus), če se prvo blato ne izloči umetno, kar pa lahko vodi do nekrotizirajoči enterokolitis. To je vnetje črevesja, za katerega je značilen napihnjen trebuh, pomanjkanje iztrebljanje, zaznavne črevesne zanke, bruhanje, in sluz in kri v blatu. Poleg tega nekrotizirajoči enterokolitis lahko povzroči odpoved dihanja (apneja), bradikardija, nihanja telesne temperature, šibkost pri pitju in sivkasta koža. Hude primere Hirschsprungove bolezni lahko zdravniki pogosto odkrijejo kmalu po rojstvu, vendar se simptomi lahko pokažejo tudi prvič po odstavitvi in ​​s tem povezani spremembi prehrana. Možnosti zdravljenja vključujejo operacijo, pri kateri zdravnik ustvari umetno anus in odstrani prizadeti del črevesja. Hirschsprungova bolezen je še posebej pogosta pri otrocih s trisomijo 21, Waardenburgovim sindromom, Laurence-Moon-Biedlovim sindromom, sindromom Smith-Lemli-Opitz in drugimi prirojenimi malformacijami.