Sinonim
parodontitis, vnetje parodonta
Predstavitev
Bolezen, ki se nepravilno imenuje parodontoza, je bakterijsko vnetje parodonta. V medicinski terminologiji je pravilen izraz za to bolezen parodontitis. V večini primerov, parodontitis spremlja nepopravljivo uničenje struktur parodoncija.
Na splošno ločimo apikalno (od koreninske konice zoba) do obrobne (od dlesni) parodontalne bolezni. Obeh oblik pa ni mogoče popolnoma ločiti med seboj, saj se lahko obe združita tudi druga v drugo. Vzroki za parodontalne bolezni so lahko različni, na trgu odmrli zobje in vnetni procesi na področju dlesni (lat.
gingiva) so med glavnimi vzroki. Razlogi za razvoj gingivitis so spet nepravilne in / ali preprosto napačne ustna higiena. Med tem je plošča se kopiči predvsem na težko dostopnih mestih in v ozkih prostorih med zobmi.
plošča sestoji predvsem iz ostankov hrane in presnovnih končnih produktov bakterijskih patogenov, ki se nahajajo v ustne votline. Če se ti nanosi ne odstranjujejo redno, plošča običajno prodre pod črto dlesni in povzroči nastanek globokih žepkov na dlesni. Ravno te širitve dlesni so idealna gojišča za njih bakterije in drugih patogenov. Rezultat je močna obrambna reakcija organizma in razvoj vnetnih procesov.
Zdravi parodontozo
Primarni cilj parodontalnega zdravljenja je zmanjšati vnetne procese na območju parodonta in spodbujati optimalno celjenje. Poleg tega bi moralo samemu celjenju obzobne bolezni slediti tudi ustrezno profilaktično zdravljenje, saj se le na ta način lahko učinkovito zmanjša tveganje za ponovitev obzobnih bolezni. Iz tega razloga se pred dejanskim postopkom zdravljenja običajno opravi obsežen parodontalni pregled.
V prvem koraku mora lečeči zobozdravnik najprej natančno predstaviti resnost parodontalne bolezni in obseg bolezni znotraj komponent parodonta. Poleg tega pacientove navade ščetkanja zob in temeljitost ustna higiena je treba skrbno analizirati. V ta namen zobozdravnik uporablja precej preprosta sredstva.
Na začetku je bil stanje od dlesni (gingiva) lahko opazimo s prostim očesom. Vnetja ali drugi patološki procesi na območju dlesni izjemno hitro vplivajo na videz dlesni in povzročajo vidno obarvanje. Medtem ko je zdrav dlesni videti rožnato, svetlo in pravilno opremljeno kri, prizadeta gingiva se kaže skozi vse temnejšo obarvanost.
Zdi se, da so vnete dlesni prizadete tudi s prostim očesom. V drugem koraku se oceni obseg in globina obstoječih dlesniških žepov. V ta namen se v žepke dlesni med zobno snovjo in dlesnijo vstavi skalirana sonda in določi poseben presejalni indeks.
V vsakdanji praksi je najpogosteje uporabljena metoda tako imenovani PSI (indeks periodontnega presejanja). PSI je srednja vrednost globin žepov vsakega kvadranta zobovje, tj. meri se samo na enem zobu (predstavlja vse zobe kvadranta). Precej natančnejša metoda je merjenje vseh dlesniških žepov.
Na zob se opravi šest meritev. Če je periodontoza obsežna, je priporočljivo tudi, da vzamete tako imenovano Rentgen pregledna slika (OPG). Ta slika omogoča natančno oceno kosti stanje in s tem vrednotenje prognoze celjenja obzobnih tkiv.
Sama parodontalna ozdravitev je razdeljena na tri faze, ki jim sledi večletna profilaktična faza. Potek, obseg in intenzivnost parodontalnega zdravljenja je, tako kot večina zobnih zdravljenj, v veliki meri odvisen od začetka stanje in agresivnost parodontalne bolezni.Na podlagi rezultatov, dobljenih v diagnostični fazi, se zobozdravnik odloči, ali zadostuje zaprt poseg ali je treba pozdraviti odprto parodontozo. V naslednjem koraku celoten zobovje prizadetega bolnika je treba strokovno očistiti s pomočjo tako imenovanih kiret.
V zobni terminologiji se osnovni ukrep za zdravljenje parodontoze imenuje profesionalno čiščenje zob (PCR, kiretaža). Uporabljene kirete so ročni instrumenti za sterilizacijo, katerih konci so brušeni pod določenim kotom. Zahvaljujoč temu specifičnemu brušenju lahko kirete zelo natančno vodimo vzdolž zobne snovi.
Kot rezultat je učinkovito odstranjevanje trde (lestvica) in mehke (zobne obloge) lahko zagotovite. Med celjenjem obzobnih tkiv najprej odstranimo vse supragingivalne obloge (nad dlesnijo). Že s tako profesionalnim čiščenjem zob in učenje učinkovita tehnika ščetkanja, ki je prilagojena posameznemu bolniku, lahko stanje obzobnega zob znatno izboljša in pozdravi parodontalno bolezen.
Za večino bolnikov nadaljnje zdravljenje ni potrebno za zdravljenje parodontoze. Vendar pa pri bolnikih, pri katerih je parodontoza zelo napredovala in / ali večjih delih čeljustne kosti je treba izvesti nadaljnje parodontološke ukrepe. Tako imenovana zaprta faza zdravljenja je naslednji korak pri zdravljenju parodontoze.
Tej fazi sledi odstranitev vseh usedlin, ki se nahajajo pod dlesnijo (subgingivalno). Za subgingivalno čiščenje zob lečeči zobozdravnik uporablja ne samo kirete, ki se uporabljajo v fazi higiene, temveč tudi posebne zvočne in / ali ultrazvok-opertirani ročni instrumenti. V tem koraku obdelave so še posebej trdne usedline in trdne lestvica lahko popolnoma odstranite.
Napredek terapije je mogoče oceniti z ponovnim merjenjem globine žepa na ločenem kontrolnem sestanku po približno enem tednu zdravljenja. Poleg tega je šele po tem času mogoče razmisliti, ali je treba povezati nadaljnje ukrepe zdravljenja. Če ima bolnik le malo zmanjšanja globine žepa po parodontozi ali če ima pacient še posebej globoke začetne žepe (s približno 7 mm globine), je pogosto treba uvesti dodatno odprto metodo zdravljenja.
Med tem postopkom dlesni kirurško odpremo s skalpelom. To ima to prednost, da lahko zobozdravnik nato pod vizualnim nadzorom odstrani (subgingivalni) plak pod dlesnijo. Rezultat je veliko učinkovitejše čiščenje zobne površine, ki ima še posebej dobre možnosti za celjenje parodontoze.
Druga prednost odprtega postopka je dejstvo, da je mogoče že obstoječe okvare kosti natančno oceniti in jih na isti seji napolniti z naravnim ali umetnim nadomestnim kostnim materialom. Ena izmed slabosti odprtega čiščenja zob je denimo dejstvo, da je čas celjenja bistveno daljši v primerjavi z zaprtim postopkom. Možnosti za uspeh (prognozo) zdravljenja parodontalne bolezni lahko večkrat povečamo z uporabo antibiotika, usmerjenega proti bakterije ki živijo znotraj ustne votline. Med preprečevanjem (profilakso) takojšnje ponovne okužbe je zato v večini primerov smiselno zmanjšati bakterije kolonizacija znotraj ustne votline.
