Citotoksične T celice
Citotoksične T celice so podskupina T limfociti in tako spadajo med pridobljene imunski sistem. Njihova naloga je prepoznati okužene celice v organizmu in jih ubiti na najhitrejši možni način. Tako kot preostali T-limfociti se tvorijo v kostni mozeg, nato se preselite v timus, kjer se dokončno spet razvrstijo in nato razvijejo v zrele T-limfocite. Citotoksična T limfociti se končno sprostijo v krvni obtok, kjer končno komunicirajo z različnimi endogenimi celicami in tako preverijo svoje stanje. Če gre za okuženo ali okvarjeno celico, lahko citoksični T-limfociti pristanejo na molekule MHC okuženih celic preko njihovih površinskih receptorjev T-celic in jih ubijejo s sproščanjem perforina (beljakovine) in granzima (encim proteaze).
Imunoglobulini proti človeškim T-limfocitom
Proti humani imunoglobulini T-limfocitov so laboratorijsko proizvedeni protitelesa ki se uporabljajo kot preventivni ukrep proti morebitni zavrnitvi presadka ali šele po zavrnitvi že presajenega organa ali presajenih matičnih celic. Razlog za uporabo antihumanih imunoglobulinov T-limfocitov je ta presaditev matičnih celic občasno vodi do zapletov. Nevarnost je, da presaditev ne more več opravljati svojih dejanskih nalog v tujku in lahko napade telo prejemnika.
T-limfociti imajo pri tem pomembno vlogo, saj jih s presaditvijo vnesejo tudi v telo prejemnika. Vsadjeni T-limfociti imajo zdaj dva učinka. Po eni strani opravijo svojo običajno nalogo z napadom na prisotne okužene celice.
Po drugi strani pa lahko sprožijo tako imenovano "reakcijo presadka proti gostitelju", saj jih organizem prejemnik lahko šteje za tuje in sproži imunsko reakcijo proti njim. Zdravilo za preprečevanje ali zdravljenje teh reakcij je bilo raziskano in odkrito v imunoglobulinu T-limfocitov proti človeku. To zdravilo izvira iz zajcev.
Aktivacija limfocitov T
Aktivacija T-limfocitov poteka z interakcijo med receptorji T-celic, ki se nahajajo na limfocitih, in ustreznimi antigeni tujih ali mutiranih celic. Vendar receptorji T-celic lahko prepoznajo antigene le, če jih predstavljajo tako imenovane celice, ki predstavljajo antigen, vendar so za stabilno vez potrebni drugi dejavniki. Sem spadajo glikoproteini (CD4 in CD8) na površini T limfociti in beljakovin (MHC1 in MHC2) na površini celice, ki predstavlja antigen.
Treba je opozoriti, da imajo celice T-pomočnike samo CD4 receptorje, ki pa se lahko vežejo le na molekule MHC2. V skladu s tem se receptorji CD8 lahko vežejo le na molekule MHC1. Receptorje CD8 najdemo predvsem na citotoksičnih celicah, lahko pa jih najdemo tudi na celicah T-morilcih ali regulatornih T-limfocitih.
Za aktivacijo je potrebna tudi antigen-neodvisna kostimulacija. Začne ga površina beljakovin in se začne iz iste celice, ki predstavlja antigen. Po končnem aktiviranju T-limfocitov lahko pride do celičnega odziva.
To je sestavljeno iz sproščanja različnih sporočil, interlevkinov, ki se nato aktivirajo z makrofagi, celicami T-morilci ali citotoksičnimi celicami. Nato lahko z različnimi celičnimi mehanizmi odstranijo tuje celice. Poleg tega lahko interlevkini spodbujajo nastajanje protiteles, tako da je mogoče doseči večji odziv na patogene.
Vsi članki v tej seriji:
