Razvrstitev: funkcija, naloge, vloga in bolezni

Klasifikacija zaznavanja ustreza kategorizaciji, ki pomaga razlagati zaznano. Vse človeške kognitivne kategorije skupaj tvorijo miselno predstavitev sveta. Napačne razvrstitve zaznavanja se pojavljajo v okviru blodnje.

Kaj je klasifikacija?

Klasifikacija je del kognitivne zaznavne obdelave in je pogosto povezana z izražanjem kategoričnega zaznavanja. Klasifikacija je eden zadnjih procesov v zaznavni verigi. Pojavi se dobro po primarnem čutnem vtisu in ga včasih razumemo kot del interpretacije zaznav. Pri razvrščanju zaznavanja je možganov konceptualno uredi zaznane dražljaje v svojo predstavitev sveta. Dražljaje sprejmejo senzorični organi in ustvari se primarni senzorični vtis, ki še ni kognitivne in afektivne obdelave in modifikacije. Ta stopnja ustreza zaznavni stopnji I, ki jo imenujemo občutek. V II. Stopnji primarni senzorični vtis organizira možganov. Šele v III. Fazi sledi identifikacija zaznanega, ki jo spremlja klasifikacija zaznave v smislu nečesa prepoznavnega. Klasifikacija je del kognitivne zaznavne obdelave in je pogosto povezana z izražanjem kategoričnega zaznavanja. V tem kontekstu je kontinuum vseh zunanjih dražljajev razdeljen na posamezne kategorije glede na delovanje zaznavnega aparata. Kategorizacija je kognitivna sposobnost, s pomočjo katere lahko ljudje z intuicijo razvrščajo in dodeljujejo skupne izraze različnim entitetam. Kognitivne kategorije imajo za osnovo podobnosti. Tako ima kategorizacija zaznavanja za osnovo primerjavo s predhodnim znanjem. Oblikovanje kategorij ni le bistven postopek pri vrednotenju in interpretaciji zaznavne vsebine, ampak ima tudi pomembno vlogo v procesih odločanja.

Funkcija in naloga

Preden postane mogoča klasifikacija zaznavanja, možganov poskuša čim bolj urejeno zaznati občutek. V ta namen možgani sestavijo individualno zaznane informacije v celoto. Na ta način zaznano povzroči skladno in razmeroma enotno sliko. Z vidika evolucijske biologije zaznavanje služi ljudem kot vir kakršnih koli reakcij na zunanji svet. Zaznavanje je tako pomemben parameter za preživetje. S tega vidika človeku pomagajo le skladna in razumljiva dojemanja. Iz tega razloga človeški možgani na primer povzemajo zaznana dejstva tako, da postanejo dokončno razumljiva slika. Šele po tem strukturiranju pride do kategorizacije zaznavanja. Ta kategorizacija ustreza klasifikaciji. Možgani tako razvrščajo informacije s pomočjo kognitivnih procesov, kolikor jih razporedijo v določene kategorije. Te kategorije obstajajo že pred zaznavanjem in so posamezne, čeprav se mnoge prekrivajo od osebe do osebe. Razvrstitev je tako mogoče razumeti kot a spomin proces ali vsaj poteka s pomočjo pomnilniške vsebine. V spomin vsi prej zaznani dražljaji so shranjeni kot kategorije in lahko služijo vsakemu novemu zaznavanju kot izhodišče klasifikacije. Razvrščanje zaznanih stvari v določene kategorije pomaga prepoznati čutni vtis. Kategorije so notranji sistem za arhiviranje in razvrščanje, ki ustreza miselni predstavitvi zunanjega sveta. Sistemi kategorij za razvrščanje zaznav se nenehno spreminjajo in se vedno lahko širijo ali spreminjajo. Na podlagi vedno novih zaznav na primer človek posploši. To pomeni, da s pomočjo določenih izkušenj razvija pravila, da jih lahko uporabi za nova dojemanja.

Bolezni in bolezni

Zaradi nujno pojavljajočih se klasifikacij vseh zaznav nujno pride do kategorizacije. Ta nujna kategorizacija kaže, da smo ljudje naravno nagnjeni k predsodkom. Ker pa so kategorije za razvrščanje zaznav prilagodljive, ni nujno, da so človeške kategorizacije z zakoreninjenimi predsodki. Diskriminacija, povezana s socialnimi in kulturnimi predsodki, je tako le obrobno povezana s procesom zaznavanja. Napačna kategorizacija zaznav temelji na številnih duševnih boleznih. Eden od teh je shizofrenija. Zablodne ideje so značilne za shizofrene ljudi, na primer v obliki preganjanja manija ali megalomanija. V blodnjah se pri pacientih razvijejo patološko napačne ideje o resničnosti. Njihove blodnje se jim zdijo tako resnične, da se jih neomajno oklepajo. Skoraj vse okoliščine življenja prizadete osebe lahko postanejo zabloda. Številne prizadete osebe se včasih počutijo preganjane, svojemu okolju pripišejo zaroto proti svoji osebi ali se počutijo resno bolne, kar ustreza hipohondrijski zablodi. Zablode politične ali verske narave so združene kot blodnje veličine in jih pogosto spremlja ideja, da bi bili poklicani k nečemu večjemu. Prizadete osebe ne morejo prepoznati svojih zablod kot da niso v stiku z resničnostjo. V blodnjah veličastnosti je blodnja pogosto povezana z veliko potrebo po komunikaciji, zlasti pri paranoičnih shizofrenikih z nezemeljskimi blodnjami veličine. Kot vzrok za blodnje znanstveniki zdaj domnevajo napačno dodelitev pomena in s tem napačno kategorizacijo zunanje zaznanih procesov v okolju. Bolniki pogosto uvrstijo običajne vsakdanje dogodke v kategorijo preizkusov. Napačna kategorizacija je prisotna tudi v kontekstu drugih zablod, na primer pri zablodi ljubosumja ali zablodi niča. Travmatske izkušnje v bolnikovi zgodovini so verjetno vpletene v napačne procese kategorizacije zaznavanja.