Diagnostika
Diagnoza duševnih motenj temelji na dveh stebrih: Težko je dodeliti posamezne simptome določenim kliničnim slikam, nenazadnje tudi zaradi prekrivanja področij med posameznimi duševnimi motnjami. Pomembno "orodje" pri določanju in povzetku vzorcev simptomov so tako imenovani "klasifikacijski priročniki" sveta Zdravje Organizacija in Ameriško psihiatrično združenje (ICD ali DSM). Ti določajo merila za diagnozo določene duševne motnje, na primer vrsto in trajanje nenormalnosti ali kombinacijo z drugimi simptomi.
Takšna klasifikacija objektivizira diagnozo in pomaga razlikovati diferencialne diagnoze.
- Začetno opravljeni vestni somatski (= fizični) pregled in zaslišanje služi izključitvi telesnih bolezni kot osnove duševne motnje. Blood testi zagotavljajo informacije, na primer o osnovnih presnovnih motnjah, medtem ko slikovna diagnostika (računalniška ali magnetna resonančna tomografija) razkrije okužbe ali krčenje procesov v možganov.
- Druga bistvena sestavina diagnostike je psihiatrična anamneza (zbiranje pacientovih zdravstvena zgodovina s poudarkom na bolnikovi psihi). Sem spada obsežno izpraševanje pacientove življenjske zgodbe, vprašanja o značajskih potezah, stališčih in občutkih, pa tudi opazovanje pacientovega vedenja v pogovoru z namenom čim bolj popolnega zajema njegove osebnosti. Tovrstno anamnezo je treba izvajati zelo previdno, traja veliko časa in je včasih lahko veliko breme za izpraševalca in pacienta.
Terapija
Če duševna motnja temelji na telesni bolezni, je terapija te bolezni običajno odločilna in že lahko vodi do uspeha. Pri terapiji nefizičnih psiholoških motenj se različne psihoterapevtske in terapevtske metode uporabljajo samostojno ali v kombinaciji. Katere psihoterapevtske metode (npr. Psihoanaliza, vedenjska ali gestalt terapija) so izbrane, je odvisno od vrste motnje, ki jo je treba zdraviti, in nenazadnje od izkušenj in usposobljenosti terapevta.
Za zdravilno terapijo duševnih motenj je na voljo veliko število specifičnih in zelo učinkovitih učinkovin, ki večinoma lajšajo simptome posamezne motnje z vplivom na sel ravnovesje v možganov. Na žalost imajo ta zdravila pogosto pomembne neželene učinke, kot so zaspanost, pomanjkanje občutka ali povečanje telesne mase, zato terapija z zdravili od bolnikov zahteva veliko doslednosti in bi jo morali izkušeni terapevti vsekakor nadzorovati. Glede na resnost simptomov lahko psihosocialna podpora bolnikom pomaga pri spopadanju z vsakdanjim življenjem.
