Diagnostika
Diagnoza sakralne Zlom vključuje popolno anamnezo, ki vsebuje informacije o mehanizmu poškodbe in obstoječih simptomih. Ti podatki so pogosto dovolj za pravilno diagnozo. Kljub temu je bil klinični pregled, pa tudi x-ray medenice v dveh ravninah (pregled medenice in poševni rentgen medenice) je treba vedno potrditi za potrditev diagnoze.
Poleg tega je mogoče za boljšo lokalizacijo CT opraviti tudi CT (računalniško tomografijo) Zlom in odkriti morebitne sočasne poškodbe. Med kliničnim pregledom je še posebej pomembno biti pozoren na možne motorične ali senzorične pomanjkljivosti, pa tudi na določanje vaskularnega stanja (palpacija pulzov nog in stopal!). Na ta način je mogoče zgodaj odkriti možne poškodbe žil in živcev ter se izogniti resnim posledicam.
Terapija
Nedilocirana, torej nedilocirana sakralna Zlom je v večini primerov mogoče zdraviti konzervativno, torej brez kirurškega posega. V tem primeru se počitek v postelji na začetku vzdržuje 3-4 tedne, čemur sledi postopno povečanje teže z ščetke.
Da bi se izognili sekundarnim izpahom (zdrsom frakcij), je treba redno izvajati nadaljnje preglede. Kirurško stabilizacijo je treba vedno izvesti v primeru hudih zlomov (tj. Poškodb žil ali živcev), nestabilnih ali dislociranih zlomov sacrum. Kirurško stabilizacijo običajno dosežemo s pomočjo osteosinteze plošč ali pritrditve z vijaki.
Sakralni zlomi se kirurško sanirajo le v primeru dislociranega ali nestabilnega zloma, medtem ko je preproste in nedilocirane zlome mogoče zdraviti konzervativno (nekirurško). Za kirurško zdravljenje so na voljo različne osteosinteze. Sem spadajo vsadki s stabilnim kotom, osteosinteze plošč in vijakov.
Glede na zlom je treba med operacijo z materialom za osteosintezo obdelati tudi spodnji del hrbtenice ali medenice. Še posebej pomembna je stabilizacija zadnjega medeničnega obroča, ki omogoča zgodnjo mobilizacijo in funkcionalnost. Poleg tega je treba po potrebi opraviti kirurško dekompresijo, tj. Lajšanje živčnih in žilnih struktur.
Fizioterapija igra vlogo tako pri konzervativnem kot kirurškem zdravljenju sakralnih zlomov. Fizioterapija zagotavlja, da se mobilnost bolnikov kljub imobilizaciji in zaščiti ohranja v nadzorovanih pogojih. S pomočjo fizioterapevtov se bolniki naučijo tudi uporabe ščetke pravilno, da bi razkrili sacrum na začetku le do delne obremenitve. Poleg tega fizioterapevt trenira mišice, saj je mišični aparat bokov in nog zaradi počitka in počitka pogosto znatno nazadoval.
