Diagnostika učinkovitosti laktata

Sinonim

laktatni certifikat

Definicija

Laktata diagnostika učinkovitosti je postopek, ki se uporablja predvsem pri delu s športniki. Redkeje se uporablja tudi v vsakdanji klinični praksi. Uporablja se za določanje zmogljivosti, zlasti na področju vzdržljivost, na primer v nogometu.

Uporablja se lahko tudi za preverjanje, ali se je zmogljivost sčasoma povečala ali zmanjšala. Osnova laktat diagnostika učinkovitosti je proizvodnja energije mišičnih celic z aerobnimi in anaerobnimi sredstvi ter tvorba laktata, kar kaže na trenutni način proizvodnje energije. Telo ves čas potrebuje energijo.

Med trajnim fizičnim naporom dobi velik del te energije iz razgradnje sladkorjev (ogljikovi hidrati), kot je glukoza. Glukoza je na voljo v obliki shranjevanja, glikogena, v mišicah in jetra. Dokler je telo oskrbljeno z dovolj kisika, se glukoza, pridobljena iz glikogena, popolnoma razgradi na vodo (H2O), ogljikov dioksid (CO2) in energijo v obliki adenozin trifosfata (ATP).

Eden govori o aerobni proizvodnji energije. Laktata proizvaja tudi na tem področju proizvodnje energije, vendar veliko manj kot na področju anerobne proizvodnje energije (glej spodaj). Z naraščajočim stresom telo na določeni točki ne more več zagotoviti dovolj kisika za presnovo energije.

Zdaj mora proizvajati potrebno energijo brez kisika. V ta namen se tudi glukoza razgradi iz glikogena, vendar ne tako popolnoma kot pri proizvodnji areobne energije. Nastaneta laktat in spet adenozin trifosfat.

V nasprotju z aerobno proizvodnjo energije, ki proizvede največ 38 mol ATP, proizvede anaerobna energija le 2 mol ATP na molekulo glukoze. Proizvodnja anaerobne energije je zato veliko manj produktivna. Njegova prednost pa je neodvisnost od kisika.

Laktat, ki nastaja v velikih količinah med anaerobno proizvodnjo energije, vodi v razmeroma kratkem času do acidoza, tako imenovana acidoza. Takšno zakisanje vodi do zaviranja procesov, ki so odgovorni za razgradnjo glikogena, in oskrba z energijo počasi ustavi. Zaradi lastne zaščite je telo tako rekoč prisiljeno ustaviti sev.

Zato ločimo aerobno in anaerobno področje pri proizvodnji energije. Točka, ko telo preklopi iz enega načina v drugega, se imenuje anaerobni prag ali laktatni prag. Intenzivnost doseganja tega praga je zelo odvisna od treninga stanje in je zato zelo individualen.

Če je zmogljivost pod anaerobni prag, tj. na področju aerobne proizvodnje energije lahko športnik še naprej relativno dolgo nastopa na tej ravni, na primer maraton tekač. Če je obremenitev nad anaerobni prag, tj. na področju proizvodnje anaerobne energije lahko telo deluje le kratek čas, na primer med sprintom. Anaerobni prag je vrednost laktata 4 mmol / l. Vendar je ta vrednost individualno zelo spremenljiva in jo lahko štejemo le za okvirno orientacijsko vrednost, zato se danes uporablja izraz individualni anaerobni prag. Koncentracija laktata v mirovanju je običajno približno 1-2 mmol / l.