Diagnoza alergije na nikelj
Sum na alergijo na nikelj običajno določi zdravnik na podlagi simptomov kože in pacienta zdravstvena zgodovina. Zdravnik bo pacienta podrobno vprašal, kdaj in kje se je pojavil izpuščaj in ali je to mogoče na primer povezati z določenimi oblačili ali nakitom. An alergijski test se nato izvede za potrditev diagnoze alergije na nikelj.
V tem primeru se uporablja epikutani test (imenovan tudi obližni test), pri katerem zdravnik obliže, obdelane s preskusnimi snovmi, nanese na pacientove nadlakti ali hrbet. Običajno se poleg niklja preskušajo tudi drugi alergeni, kot so dišave ali druge kovine. Ti obliži morajo ostati zataknjeni vsaj 48 ur in v tem času ne smejo priti v stik z vodo.
Po tem obdobju zdravnik odstrani obliže in pregleda kožo pod njim. Če ima koža reakcijo na obliž niklja, je prisotna alergija. Če alergijo to potrdi, je priporočljivo to opozoriti v potni list za alergijo. kri test, ki je prav tako mogoč, ima pri diagnozi le manjšo vlogo.
Da bi preizkusili ali izključili alergijo na nikelj, običajno dlje časa povzročimo stik kože z nikljem. Konkretno to pomeni, da več trombociti ki vsebujejo nikeljeve ione, ki povzročajo alergije, se nalepijo na telo, tj. običajno na hrbet. Pisanje kože, kot to pogosto počnejo alergijski testi ("preskus zbadanja“), Je tu precej nenavadno.
O trombociti običajno ostanejo na koži vsaj en dan. Če se v tem času pojavi kožna reakcija, lahko predvidevamo alergijo na nikelj. Če ni pordelosti oz ekcem, alergija na nikelj je zelo verjetna.
Poleg tega zdravnik včasih predpiše nizko vsebnost niklja prehrana da bi preverili možno povezavo med kožnimi reakcijami in vnosom niklja s hrano. To prehrana se nato vzdržuje nekaj dni in lahko predlaga izboljšanje alergije na nikelj, če se simptomi izboljšajo. Ljudje z alergijami na nikelj pa včasih lahko prenašajo hrano, ki vsebuje nikelj.
