Diagnoza | Diabetes insipidus

Diagnoza

Na voljo sta v bistvu dve možnosti za klinično diagnozo sladkorna bolezen insipidus. V obeh primerih se izmeri urinozmolarnost, tj. Koncentracija urina. Po eni strani je tako imenovani test žeje na voljo zdravnikom.

Vendar to temelji na sodelovanju bolnika. Pri testu žeje, ki naj zaradi izgube tekočine traja največ 24 ur, ni povečanega izločanja (izločanja) hormona ADH kljub dehidracija ("Izsušitev iz telesa"). Ta izločanje bi bilo pomembno za zagotovitev, da kri prostornina se ohrani, če je vnos tekočine prenizek ali ga ni.

Po drugi strani pa lahko dajemo snov, imenovano desmopresin. Ta snov ima enako funkcijo kot hormon vazopresin (ADH). S to metodo lahko ločimo centralno in ledvično sladkorna bolezen insipidus.

To je zato, ker če med testom žeje ne zaznamo povečane koncentracije urina, sladkorna bolezen insipidus je mogoče diagnosticirati, natančen podtip pa lahko določimo le z dajanjem hormona desmopresina. Če je ledvice se na to ne odzove, tj. močno razredčen urin se še vedno izloča, vzrok je v ledvice sama. Vodnih kanalov ni mogoče namestiti. V nasprotnem primeru, če je koncentracija urina zdaj normalna, je vzrok osrednji, tj hipofiza. Tukaj je hipofiza proizvede premalo ali nič ADH (antidiuretični hormon).

Terapija Diabetes insipidus

Terapija diabetesa insipitus se razlikuje glede na obliko bolezni. Obstajata diabetes insipitus centralis in diabetes insipitus renalis. V primeru diabetesa insipitus centralis je vzrok v hipotalamus ali v hipofiza, pri čemer je moteno sproščanje ADH (antidiuretičnega hormona).

V primeru diabetesa insipitus renalis je vzrok v ledvicah ali natančneje v distalnih tubulih in zbiralnih cevkah. Tu ADH (antidiuretični hormon) ne more več v celoti razviti svojega učinka. Vzroki za to motnjo so lahko na primer zastrupitve ali zdravila, pa tudi ledvična insuficienca in vnetje ledvični meh ali celo genetska napaka.

Glede na razvrstitev bolezni morajo terapije imeti različne pristope, da bodo učinkovite. Cilj obeh terapevtskih pristopov je nadomestiti neposredni primanjkljaj vode v telesu in zmanjšati izgubo urina. To dosežemo z različnimi pristopi.

1) Zdravljenje diabetesa insipitus centralis je enostavnejše, saj se daje desmopresin (analog vazopresina). Desmopresin je antidiuretik, torej zdravilo, ki zmanjša izločanje urina. Desmopresin je analog antidiuretičnega hormona, endogenega hormona, ki stimulira ledvične tubule, da prepuščajo več vode.

Posledično se več vode absorbira in izloči manj urina. Ta urin je nato bolj koncentriran. Ker se ADH (antidiuretični hormon) v primeru diabetesa insipitus centralis ne sprošča več zaradi motnje v hipotalamus in hipofize tu poseže terapija s prevzemom funkcije ADH z uporabljenim desmopresinom.

Ta desmopresin se lahko daje peroralno (raztopina) ali nazalno (sprej za nos). 2. vendar je zdravljenje diabetesa insipitus renalis nekoliko težje. Tiazid diuretiki je mogoče dati.

Tiazid diuretiki spadajo med tako imenovane diuretike. Delujejo na distalne tubule ledvic in zagotavljajo večje izločanje natrijev. Zaradi tega se izločeni urin bolj koncentrira. Poleg tega je povečan vnos tekočine obvezen v primeru diabetesa insipitus renalis.