Ločiti je treba med diagnozo, ki prepozna diskalkulija kot delna šibkost uspešnosti v smislu ICD 10 in druge težave na matematičnem področju, kot so kombinirane motnje šolskih spretnosti ali aritmetične težave zaradi neustreznega poučevanja. Všeč mi je disleksija, diskalkulija je uvrščena v ICD 10 (Mednarodna statistična klasifikacija bolezni in s tem povezanih Zdravje Problemi, 10. revizija) kot ena od tako imenovanih omejenih razvojnih motenj. Problem diskalkulija je prej v tem, da problema ni mogoče razložiti niti s pomanjkanjem inteligence niti z neustreznim poučevanjem.
Tako se pojavi težava pri ločevanju videza od splošnih problemov učenje za izračun. V skladu z ICD 10 je zato treba razlikovati od diskalkulije naslednje oblike računskih težav:
- Diskalkulija kot posledica neustreznega poučevanja ali zaradi pomanjkanja (= pomanjkanje fizične in čustvene pozornosti).
- Izguba že pridobljenih aritmetičnih sposobnosti zaradi možganske poškodbe (= "pridobljena" aritmetična šibkost)
- Diskalkulija zaradi pomanjkanja inteligence (IQ <70)
- Diskalkulija (= "sekundarna" diskalkulija), ki je posledica organskih bolezni, duševnih motenj ali okvar (npr. Senzorična okvara).
Za diagnostiko so na voljo standardizirani testni postopki, ki pa podobno kot razredni testi le ločijo med pravilnimi in nepravilnimi in ne analizirajo napak kot takih. Standardiziranih testov ne more izvajati vsak.
Ker pa otroka ne želimo označiti za "šibkega v aritmetiki" ali "ni šibek v aritmetiki", temveč želi posebej delati na problemih, je potrebna smiselna analiza. To lahko storita le kvalitativna analiza napak in kvalitativna ocena računskih tehnik. To načeloma zahteva, da študent pri reševanju problemov razmišlja na glas, tj. Poda informacije o svojih računskih metodah.
Le tako lahko določite subjektivne (= napačne, nerodne) algoritme in analizirate napačne poti rešitev. Subjektivne algoritme je mogoče posebej impresivno določiti tudi, če je subjekt pozvan, da problem reši s pomočjo materialov (učenje materiali). Na primer, pri delovanju je mogoče prepoznati, ali se izračuni izvajajo ali štejejo itd.
Poleg tega pa je treba med terapijo neprekinjeno postavljati nadaljnje diagnoze. Pomembno je analizirati napake in preizprašati otrokove miselne strukture. Govori se o tako imenovani diagnostiki napredovanja, ki omogoča določanje pravih prednostnih nalog za terapijo in nadgradnjo drug drugega - korak za korakom.
Praviloma za razvoj a. Ni odgovoren samo študent učenje težavnost. Zato je treba vedno postaviti vprašanje o domu in šoli kot del diagnoze. Tako šola kot doma imata priložnost opazovati otroke, kar omogoča zgodnje opazovanje in reševanje znakov težav. Zgodnje odkrivanje igra glavno vlogo pri vseh težavah. Prej ko se težave prepoznajo in analizirajo, hitreje se lahko obrnemo na pomoč v smislu smiselne terapije
