Sopomenke
Erektilna disfunkcija, težave s potenco, impotenca, medicinsko: erektilna disfunkcija (ED) Diagnoza erektilne disfunkcije vključuje več korakov. Običajno jo diagnosticira urolog, ki je odgovorni specialist. Anamneza: Med posvetovanjem zdravnik vpraša o bolnikovih simptomih, njihovi resnosti in morebitni odvisnosti od določenih situacij ali dejavnikov.
Na ta način je mogoče razjasniti, ali erektilna disfunkcija se pojavi v odnosu do partnerja, ali obstaja tudi ponoči med spanjem ali obstajajo drugi psihološki vzroki. Poleg tega urolog dobi sliko vseh predhodnih bolezni, operacij in dejavnikov tveganja, do katerih bi lahko prišlo erektilna disfunkcija (sladkorna bolezen, vaskularne bolezni, kajenje vedenje, zdravila, prostate rak itd.). Ta pogovor je za moškega običajno težaven in ne prijeten, saj je erektilna disfunkcija zelo osebna in družbeno tabu tema.
Je pa ena najpomembnejših komponent za zagotovitev dobre diagnoze. Klinični pregled: zdravnik zdaj fizično pregleda bolnika zaradi vidnih sprememb na penisu oz testisi, ki lahko razkrije poškodbe ali malformacije. Poleg tega pipa prostate skozi steno anus za povečave ali spremembe oblike.
Preizkus tako imenovanega bulbospongiosusnega refleksa (analni refleks, presredki refleks), pa tudi kremasterični refleks (refleks dvigala testisa) daje informacije o pravilnem delovanju živčnih poti in pomembnih hrbtenjača segmentih. Laboratorijska diagnostika: Ti testi omogočajo določene parametre v kri , ki omogočajo izjavo o stanje krvi plovila in koncentracija hormoni v telesu. To omogoča zdravniku, da zoži ali izključi različne vzroki za erektilno disfunkcijo.
Določene so naslednje vrednosti: Postom - kri sladkor, vrednosti maščob v krvi, testosteron, SHBG (globulin, ki veže steroidne hormone). Posebni klinični testi: Glede na zadevno težavo se lahko zdaj izvajajo različni testni postopki za pregled erektilnega tkiva in penisa plovila natančneje. Farmacevtski test kavernoznega telesa (test SKAT): Zdaj velja za standardni test pri diagnozi erektilne disfunkcije.
Vazoaktivno zdravilo (ki vpliva na ožilje) se s tanko iglo bočno injicira v erektilno tkivo. V ta namen se običajno uporablja prostaglandin 1 bodisi sam bodisi v kombinaciji z drugimi vazodilatacijskimi snovmi (papaverin, fentolamin). Zaradi anatomsko podane povezave treh kavernoznih teles med seboj se snov tam razdeli sama.
Dopplerjeva sonografija: Ta test se običajno kombinira s testom SKAT. Približno 10 minut po nanosu vazoaktivne snovi v erektilno tkivo so arterije penisa, odgovorne za kri polnjenje se oceni z ultrazvok sondo (glej ultrazvok). Dopplerjeva funkcija na ultrazvok sonda lahko predstavlja utripajoč pretok krvi kot zvok, ki daje informacije o razširljivosti širine posode, zlasti v prvih fazah erekcije.
Duplex sonografija: Podobno je Dopplerjeva sonografija, vendar z dodatno možnostjo prikaza arterij v prerezu. Nočno merjenje tumescence penisa (NPT): Ta test ponuja dodatno možnost za odkrivanje sprememb v pogostosti in kakovosti nočne erekcije. 4 - 6 erekcij s povprečnim trajanjem približno 30 minut na noč velja za normalno.
Meritev se izvaja v laboratoriju za spanje ali doma z napravo, zasnovano v ta namen (npr. RigiScan). Ta metoda lahko utemelji sum psihološko povzročene erektilne disfunkcije, saj se nočne erekcije izvajajo na povsem fizični ravni, z izjemo zavesti.
