Diagnoza govornih in jezikovnih motenj | Govorne motnje

Diagnostika govornih in jezikovnih motenj

Vzgojitelji običajno opazijo motnjo govora ali jezika. Starši lahko motnjo opazijo le naključno ali pa domnevajo, da se bo s starostjo umirila. V primeru dvoma se morajo starši najprej posvetovati z vzgojitelji vrtec učitelji in učitelji osnovnih šol imajo dober občutek za jezikovno uspešnost, ki bi jo določena starostna skupina dejansko morala doseči.

Podroben posvet in diagnoza pa poteka pri specialistu. Najprej se je treba posvetovati s pediatrom. Po potrebi se bo dogovoril za napotitev k specialistu ORL ali logopedu.

Vsi bodo otrokovo govorno sposobnost postavili glede na njegovo starost in stopnjo razvoja. Neraven in nejasen govor je lahko povsem normalen pri vrtec na primer starost in ne bi smela biti zaskrbljujoča za starše. Nekateri ORL strokovnjaki imajo dodaten naslov "Phoniatrics and Pedaudiology". Ti ORL zdravniki so navadno seznanjeni z diagnozo in zdravljenjem govorno-jezikovnih motenj.

Droge

Zdravil proti ni jecljanje še sam. Kljub temu lahko zdravila proti napetosti in tesnobi (strahu) olajšajo določene situacije in s tem izboljšajo simptome. Najboljši nasvet glede tega lahko dajo otroški in mladinski psihiatri.

Imajo bogate izkušnje s terapijo tesnobe in poznajo spekter zdravil za lajšanje tesnobe (anksiolitiki). Več o tem lahko preberete pod: Pregled anksiozne motnje Če negovalci potrpežljivo poslušajo jecljajočega, mu pustijo spregovoriti in se z njim razumejo, mucajoči običajno uživa v govoru in bo lažje nadzoroval tok govora. V družini, jecljanje sploh ne bi smeli upoštevati.

Nasprotno, popravljalni posegi drugih, nestrpnost in nesprejemljivost spodbujajo stresno situacijo in otežujejo jetrni govor. Slednje poteka predvsem v šoli. Otroci hitro ugotovijo, da lahko oslabijo in užalijo svoje jecljanje sošolci, jih radi popravijo in nagajajo z nasmehi in nevednostjo.

Starši in učitelji se zato ne bi smeli bati odprte obravnave razmer v razredu, da bi pritegnili razumevanje svojih sošolcev! Prizadeti človek sam običajno ne mara govoriti o takšnem draženju in spretno skriva svojo sramoto pred vzgojitelji in starši. Tudi tu bi bilo treba občasno voditi odprte pogovore, da bi ocenili otrokov položaj in po potrebi lahko vplivali nanj.

  • Kdaj jecljavec olajša?
  • Kaj mora spremljati vsako terapijo?
  • Kaj lahko storijo starši in učitelji?