Diagnoza | Psevdokrupa

Diagnoza

Na podlagi. \ T zdravstvena zgodovina (anamneza) lahko zdravnik postavi diagnozo hitro in brez neprijetnih dodatnih preiskav. "Lajanje" kašelj, prejšnji prehlad, hripavost in poslabšanje simptomov po spanju jasno kaže na a psevdoskupina. Poleg tega bo zdravnik poslušati pljuča za izključitev globlje okuženih okužb, kot je bronhitis ali pljučnica.

ORL zdravnik bi pogledal tudi vokalne gube s pomočjo laringealnega ogledala in morda zazna rahlo pordelost in oteklino. Pri otrocih z visokim povišana telesna temperatura, zdravnik sumi na bakterijsko vnetje epiglotis (epiglotitis). V tem primeru bi otroka v bolnišnici odpeljali v spremstvu zdravnika, saj bi obstajala življenjsko nevarna zadušitev. Vendar pa je ta bolezen postala precej redka od uvedbe hemofila vplivajo cepljenje (HiB cepljenje).

Terapija

Z lahkim napredovanjem otrokovo telo lahko hitro okreva. Če je potrebno, protivnetne svečke (kortikosteroidi = kortizonnpr. Rectodelt ®) za zmanjšanje otekline. V primeru bakterije superinfekcija, dodatno se daje antibiotik.

Ko je otrok sprejet v bolnišnico, bo v rednih časovnih presledkih prejemal kisik in bo še naprej pod strogim nadzorom. Če dihalne poti nabreknejo do te mere, da bi nastala življenjsko nevarna kratka sapa, se z inhalatorjem daje adrenalin in oteklina se razgradi. Če to zdravljenje ni uspešno, se intubacija (dihanje cev) se izvaja prek nos z uporabo plastičnih cevk, ki so nežne do sluznice.

Nevarnost okužbe

Razlog za psevdokrupov napad na otroka je v večini primerov virusna okužba. To je seveda prenosljivo kot večina drugih virusi. V večini primerov so to virusi ki se prenašajo s kapljičnimi okužbami, na primer med kihanjem ali kašljanjem.

Kljub temu seveda ne gre domnevati, da ima vsak otrok virusno okužbo zgornjega dela dihalni trakt bo razvil a psevdoskupina. Približno 10-15% otrok ustrezne starosti vsaj enkrat po okužbi doživi napad virusnega križa. Na splošno torej ni neposrednega tveganja za okužbo z psevdoskupina per se, ker je sprožilni dogodek vnetje grlo z otekanjem sluznice, ki je ni mogoče prenesti naprej.

Samo tisti virusi (veliko bolj redko tudi bakterije), ki bi lahko sprožil vnetje in nato v drugem koraku prešel krup. Ker k razvoju bolezni prispevajo tudi nekateri okoljski dejavniki (pasivni kajenje otrok v kadilskih družinah, močno onesnaženje zraka zunanjega zraka itd.), otroci, katerih bratje in sestre imajo diagnozo psevdoskupine, pogosto včasih trpijo tudi za napadom psevdoskupine. Enako velja tudi, če je znana družinska anamneza bolezni dihal (zlasti tistih z alergijskimi vzroki); v teh primerih je relativno verjetno, da ima brat in sestra podobno nagnjenost in s tem večje tveganje za krup. O tem se morajo prizadeti starši posvetovati tudi s svojim pediatrom.