Diagnoza
Diagnoza Tendovaginitis de Quervain je običajno zelo enostavno narediti. Pozitiven znak Finkelsteina je jasen pokazatelj. Poleg tega zaslišanje pacientov glede na njihove tipične pritožbe in rezultate kliničnega pregleda običajno že dajejo zadostne napotke za pravilno diagnozo.
Nadaljnji diagnostični ukrepi običajno niso potrebni. Če so ugotovitve nejasne, an ultrazvok se lahko izvede kot tetive je mogoče dobro vizualizirati. Da bi izključili spremembe v spojinpr artroza od sedežni sklep palca (rizarthrosis), an Rentgen je lahko v pomoč v posameznih primerih.
Konzervativna terapija
Tendovaginitis De Quervain se običajno zdravi sprva konzervativno, torej se kirurškemu posegu izognemo, kolikor je le mogoče. V mnogih primerih je imobilizacija palca in zapestje zadostuje za zmanjšanje simptomov. V ta namen bodisi podjetje tračni povoj ali pa se lahko uporabi posebna opornica.
Gibi, ki sprožijo bolečina se je treba dosledno izogibati. Hkrati je priporočljivo jemati bolečina in protivnetna zdravila. Lokalna uporaba ledu lahko pomaga tudi pri zmanjševanju bolečina.
Če ti ukrepi ne prinesejo želenega uspeha, je treba uporabiti protivnetni pripravek (kortizon) v kombinaciji z lokalnim anestetikom lahko injiciramo tudi neposredno v predel ekstenzorske tetive. Na ta način učinkovine neposredno dosežejo svoj cilj, kar povzroči večjo koncentracijo učinkovin, ki lahko zelo učinkovito lajšajo bolečino. Vendar se injekcije ne smejo dajati več kot trikrat v pol leta, sicer tetive lahko trajno poškoduje. Lahko pa protivnetne pripravke v obliki mazila nanesemo neposredno na boleče mesto.
Kirurška terapija
Poleg konzervativnega zdravljenja tendovaginitis de Quervain obstaja tudi možnost kirurškega posega. Običajno se to izvaja le, če konzervativne možnosti zdravljenja ne izboljšajo ali bolnik trpi zaradi preveč bolečin. Operacija je lahko indicirana tudi pri hudem tendovaginitisu de Quervain. Običajno se operacija izvaja ambulantno z anestezijo brahialni pleksus.
S to metodo lahko bolniki po operaciji odidejo domov. Obstaja pa več možnosti za anestezijo, na primer lokalna oz splošno anestezijo, o čemer se lahko ločeno pogovorite z anesteziologom. Pred dejanskim posegom prizadeto roko najprej zavijemo s povojem za zaščito nad območjem posega in nato manšeto, podobno tisti, ki se uporablja za merjenje kri pritisk.
Manšeta je napihnjena in kri pretok v kirurško območje se ustavi. Nato se operacija izvede v tako imenovanem "brezkrvnem" stanje. Zaradi znižane kri anatomske strukture med seboj bolje ločiti.
To znatno zmanjša tveganje za poškodbe živci, tetive ali kri plovila med operacijo. Šele nato se po temeljiti dezinfekciji in sterilnem pokrivanju dejansko zareže koža približno Na notranji strani je narejena dolžina 3-5 cm zapestje, pod palcem.
Med operacijo kirurg običajno nosi povečevalno lupo očala. To še izboljša vizualizacijo prevodnih poti roke in tako zaščiti pomembne tkivne strukture. Po odprtju kože površinske, občutljive veje radialni živec (N. radialis) so izpostavljeni, da se v naslednjih korakih ne bi poškodovali.
Šele po pritrditvi teh struktur lahko kirurg prosto pripravi predel tetive 1. ekstenzorja. Nato se prekat tetive ekstenzorja razdeli in odstranijo njegove stranske meje. V nekaterih primerih se nato prereže meja med dolgim razširjevalcem palca (abductor pollicis longus) in kratkim ekstenzorjem palca (extensor pollicis brevis).
Vnetno tkivo je mogoče odstraniti tudi neposredno. Po teh korakih lahko obe tetivi zdaj povlečemo naprej in obstoječe adhezije lahko sprostimo neposredno. Tetive bi morale imeti nato možnost, da spet prosto drsijo v svojem drsnem ležaju, kar se preveri med postopkom.
Na koncu še enkrat preverimo majhne živčne veje na površini, da zagotovimo, da so nedotaknjene. Šele potem se lahko rana po odprtju zapre nadlaket manšeta in prekrita s sterilnim, stiskalnim povojem. Po operaciji lahko bolnik previdno premika prste, vključno s palcem, vendar najprej ne sme izvajati polne obremenitve.
Oblogo na kirurški rani pustite približno 5 dni na mestu in jo nato spremenite. Praviloma tega ni treba storiti v ordinaciji operacijskega zdravnika, lahko pa to stori družinski zdravnik ali napotnik. Odstranjevanje šivov, ki naj bi potekalo po približno
10-14 dni, lahko tudi na ravni GP. Po odstranitvi šivov je treba rano prekriti z obliž še en dan, po katerem povoj za rane ni več potreben. V tem obdobju fizioterapevtske vaje tudi začeti.
Vaje lahko sprva izvajamo v hladni vodi, saj s tem zmanjšujemo otekline in bolečine, izvajati pa jih moramo večkrat na dan. Navodila boste prejeli od fizioterapevta. Brazgotino lahko podrgnemo z mastno maščobo približno 5 dni po odstranitvi šivov.
To spodbuja odpornost brazgotine, saj postane mehkejša in zato bolj prožna. Po operaciji so bolečine v rani običajno blage. Kljub temu pacient običajno dobi proti bolečinam iz varnostnih razlogov.
Lokalna bolečina, ki je bila še vedno prisotna pred operacijo, bi morala popolnoma izginiti in četudi so simptomi bolečine, ki sevajo v roko, še vedno prisotni, se izboljšanje običajno pojavi po več dneh. Pritožbe glede operacijske brazgotine so možne, vendar običajno izginejo po nekaj tednih do pol leta. Končno stanje, v katerem se ne spreminja več, brazgotina doseže po približno enem letu.
Odvisno od stresa med delom traja nezmožnost za delo običajno 2-3 tedne. Tipični simptomi običajno izginejo takoj po operaciji. Prizadeto roko lahko premaknete, vendar je sprva ne smete naložiti.
Po enem tednu se spremeni prvi povoj, po dveh tednih se šivi odstranijo. Od takrat naprej povoja ni treba nositi. Zdaj bi morali bolniki izvajati redne vaje za izboljšanje gibljivosti zapestje in spet palec. To lahko po želji izvajamo pod mrzlo vodo, ki ima dodaten dekongestivni učinek in lajšanje bolečin.
Fizioterapija običajno ni potrebna in je predpisana le v primeru večjih omejitev gibanja po operaciji. En teden po odstranitvi šivov je treba brazgotino redno drgniti z maščobnimi mazili, da bo mehkejša in bolj elastična. Lahko traja več mesecev, dokler brazgotina tudi ne povzroča več neprijetnosti, vendar simptomi bolečine, ki jih povzroča tendovaginitis de Quervain, popolnoma izginejo najpozneje osem tednov po operaciji.
V redkih primerih lahko kirurško zdravljenje tendovaginitisa de Quervain spremljajo zapleti. Možne so krvavitve in okužbe na območju operacije, senzorične motnje zaradi poškodbe živca, poškodbe tetiv in otekanje mehkih tkiv. V najslabšem primeru Sudeckova bolezen (znan tudi kot algodistrofija ali Sudeckova bolezen), katerega natančen vzrok ni znan. To je sindrom bolečine, ki lahko na koncu privede do otrdevanja spoji in krčenje mišic, kože in kit.
