Diagnoza
Diagnozo vnetja v luknji v ušesu na eni strani postavi zdravnik z jemanjem a zdravstvena zgodovina, pri katerem se sprašuje o trajanju in poteku vnetja, pomembno pa je tudi, ali so alergije, na primer na nikelj, poznane v zgodovini bolezni. Po drugi strani pa je vnetje ušesne luknje razmeroma enostavno postaviti očesno diagnozo, pri kateri zdravnik preveri, ali so značilni znaki vnetja.
Terapija
Pri zdravljenju vnetja ušesne luknje je pomembno odstranjevanje sprožilnega dražljaja, torej uhana. Tega ne smemo več uporabljati, dokler se vnetje popolnoma ne pozdravi, saj predstavlja samo dodatno draženje na območju vnetja. Izogibati se je treba tudi nepotrebnim manipulacijam vnetega območja, na primer pogostim dotikom ušesne mečice.
Če vnetje povzroči alergija (npr. Na nikelj), je treba po postopku celjenja uhane zamenjati z uhani z materialom, ki ga bolniki bolje prenašajo, kot je titan. Za boj proti bakterije ki povzročajo vnetje, je pomembna vsakodnevna dezinfekcija vnetega območja. V ta namen se lahko uporabi razkužilo Octenisept ali poseben antiseptik za ušesne luknje iz lekarne. En do dva dni po prebodu ušesne luknje se pojavijo rahli znaki vnetja, kot je npr. bolečina ali pordelost so običajni procesi in zato ne povzročajo zaskrbljenosti. Če pa vnetje ne mine čez dneve ali če simptomi, kot so povišana telesna temperatura in otekanje limfna vozlišča, se je treba posvetovati z zdravnikom. Nato lahko zdravnik predpiše antibiotična mazila, ki ubijejo bakterije.
Prognoza
S pravilnim zdravljenjem se vnetje v luknji v ušesu običajno zaceli brez posledic in brez zapletov v nekaj dneh. V izjemno redkih primerih, običajno v kombinaciji z napačnim zdravljenjem, brazgotinami ali celo deformacijami ušesu lahko tvorijo.
Profilaksa
Ker vnetje običajno povzroči preboditev luknje v ušesu, je higiena dobra metoda za preprečevanje vnetja. Pogosto se uporablja tako imenovana pištola za prebadanje ušes, ki prebode luknjo skozi ušesno školjko in hkrati vstavi prvi zatič. Vendar te pištole za prebijanje ušes ni mogoče sterilno očistiti, zato lahko naprava onesnaži bakterije.
Pištola za prebijanje ušes povzroči tudi po nepotrebnem veliko površino rane, ko luknjo prebode skozi topi uhan, ki se lahko zlahka okuži. Zato nikoli ne uporabljajte pištole za prebadanje ušes, temveč igle za enkratno uporabo. Prednost teh igel za enkratno uporabo je v tem, da so po eni strani sterilno zapakirane in tako zmanjšajo število bakterij v rani.
Po drugi strani pa so te igle koničaste, zaradi česar je naslednja rana čim manjša in s tem tudi nizke možnosti za vstop bakterij. Pri luknjanju ušesne luknje mora oseba, ki izvaja postopek, pred tem tudi razkužiti roke in si natakniti rokavice, uhane pa je treba odstraniti iz sterilne embalaže neposredno pred vstavitvijo. Poleg draguljarjev in umetnikov tatoo lahko ušesno luknjo prebode tudi zdravnik.
Za preprečevanje vnetja ušesne luknje je zelo pomemben tudi uporabljen material uhanov. Ta naj bo čim nižje nikljev, saj lahko nikelj pogosto povzroči alergije in posledično vnetja. Titan je na splošno dobro prenašan material, ki kože ne draži veliko.
Pri otrocih je treba piercing ušesa izvesti čim pozneje, kvečjemu ne pred štirinajstim letom, kajti prej ko se začne potencialna alergija na uporabljene materiale, bolj resen je njegov potek na splošno in s tem spremljajoče vnetje. Poleg tega manjši otroci, ki pogosto posegajo po bolečem punkcija mestu, imajo povečano tveganje za vnetje, saj lahko bakterije dosežejo luknjo v ušesu. Po prebodu luknje v ušesu je treba nakit uhane uporabljati šele po celjenju rane, torej po štirih do šestih tednih.
V tem obdobju se je treba izogibati tudi morebitni kontaminaciji rane, na primer obisku plavanje bazen, kjer lahko bakterije zlahka dosežejo površino rane. Pravilna nega ušesne luknje je ključnega pomena tudi za profilakso vnetja. Pred kakršnimi koli manipulacijami z uhani si je treba umiti roke. S skorjo na ušesni luknji odstranite bombažno palčko, namočeno v razkužilo, in površino pod njo očistite.
