Diagnoza
Da bi lahko postavili pravilno diagnozo, se morajo mnogi zdravniki pogovoriti le z odnosom med zdravnikom in pacientom, znanim tudi kot anamneza. Pomembno je, da bolnik opiše, kdaj bolečina pojavi. Na primer, obstajajo bolniki, pri katerih bolečina, ki ga sproži sindrom peronealne tetive, se pojavi le pod stresom, medtem ko ga drugi doživljajo, če se predolgo ne ukvarjajo z nobenim športom.
Na podlagi pogovora lahko zdravnik že zbere prve pomembne diagnoze in nato opravi dodatne preiskave. Naslednji korak je pregled, med katerim zdravnik pregleda pacienta in tako lahko ugotovi, ali so prisotne anatomske napačne položaje, kot je lok (varus), in tako razloži sindrom peronealne tetive. Poleg tega lahko zdravnik opazi širokonogo hojo, a votla noga ali nepravilen položaj stopala.
Ena najpomembnejših metod za določitev vnetje tetive peroneal je dupleksna sonografija. To je posebnost ultrazvok izpit, pri katerem plovila se pregledajo. Vneta tetiva ima veliko žilnih vstavkov, medtem ko je zdrava kita brez žil.
To lahko jasno vidimo s pomočjo dupleksa ultrazvok in tako lahko določimo stopnjo vnetja. An Rentgen preiskava lahko pomaga tudi pri postavitvi diagnoze, vendar kaže predvsem kostne nepravilnosti in je zato manj primerna za oceno tetive ali stopnja vnetja. Obstaja več načinov zdravljenja sindrom peronealne tetive.
Najprej naj bolnik skuša čim manj obremenjevati kite. To po eni strani pomeni, da se bolnik ne sme ukvarjati s športom, po drugi strani pa naj nosi primerno obutev. Le v redkih primerih je opornica spodnjega dela noga in gleženj je potrebno, da se izognemo stresu tetive nasploh.
V večini primerov pa ni dovolj, da zmanjšamo obremenitev tetive, ampak je potrebno dodatno protivnetno zdravljenje. Uporabljajo se protivnetna zdravila, ki imajo pogosto dodatno bolečina-lačilni učinek. Sem spadajo med drugim nesteroidna protivnetna zdravila, na kratko NSA.
Pogosto pacientu dodatno pomaga, če lahko s pomočjo fizioterapevta izvaja vaje, ki krepijo tetivo, a je hkrati ne obremenjujejo preveč. Poleg tega lahko fizioterapevt popravi nepravilno držo ali hojo in tako prepreči ponovitev sindroma peronealne tetive. Kljub temu je možno, da pacienti dlje časa ne bodo mogli izvajati različnih gibov, še posebej, če bodo trzali spodnje noga mišice.
Če bolnik trpi zaradi posebej visokega stopalnega loka, kar posledično povzroča sindrom peronealne tetive, mu lahko pomagajo posebej izdelani medicinski vložki. Poleg tega obstaja nekaj domačih zdravil, ki lahko izboljšajo bolečino in tudi oteklino, ki jo povzroči vnetje. Po eni strani je večini bolnikov dobro, če na prizadeto območje nanesejo hladne obkladke.
Pomagajo lahko tudi obkladki s skutinim sirom, ki delujejo tudi proti bolečinam. Krompirjeve obloge le nekateri bolniki lajšajo bolečine, ker se zelo segrejejo in so zato primernejši za bolečine v hrbtu kot za lajšanje bolečin pri sindromu peronealne tetive. V redkih primerih je treba za izboljšanje simptomov peronealnega sindroma opraviti dodatno kirurško terapijo.
Če se tetiva pretrga, je pomembno odstraniti nastale izlive (debridement) in popraviti tetivo. V nekaterih primerih je treba tudi kanal, v katerem teča teče, zgladiti, da preprečimo ponovno obrabo tetive v tem kanalu. V večini primerov pa tak kirurški poseg ni potreben.
Če je vnetje peronealne tetive ne povzroči izrazite poškodbe same tetive, bolezen zdravimo predvsem konzervativno, torej brez kirurškega posega. Konzervativna terapija vključuje uporabo protivnetnih zdravil in zdravil za lajšanje bolečin, podpornih povojev in hladnih obkladkov. Predvsem pa je treba prizadeto prizadeti okončina.
Čeprav je ustrezna imobilizacija gleženj sklep je bistvenega pomena za preprečevanje napredovanja bolezni, ne smemo pozabiti, da lahko dolgotrajna imobilizacija odloži proces zdravljenja in celo povzroči nadaljnje poškodbe mišic in kosti.Fizioterapija lahko pripomore k hitrejšemu zmanjšanju vnetnih procesov z zmerno aktivacijo obolelih noga. Pomaga tudi pri preprečevanju izgube mišične in kostne snovi, ki se neizogibno pojavi med dolgotrajno imobilizacijo. Vadba prizadetega gleženj sklep lahko izvajamo le pod nadzorom izkušenega fizioterapevta.
Za vsako ceno se je treba izogibati sunkovitim in nenadnim gibom, zlasti drsenju in nenadnim spremembam smeri. Ti bi poslabšali simptome in lahko trajno poškodovali kito. Če med. Pride do strukturne poškodbe same tetive vnetje peronealne tetive, bo morda potrebna operacija.
Praviloma bolnika ne smemo videti šest tednov po operaciji. V tej fazi in pozneje lahko zdravnik predpiše fizioterapijo, ki podpira proces zdravljenja. Tako imenovano Kinesio-Taping je terapija, ki se lahko dodatno uporablja v okviru konzervativnih ukrepov.
Koncept zdravljenja temelji na nanosu samolepilnih, elastičnih lepilnih trakov na kožo. Lepilni obliži, ki prepuščajo vodo in zrak, se uporabljajo pri številnih ortopedskih boleznih in lahko pomagajo razbremeniti mišice z znižanjem tona mirovanja v primeru vnetje peronealne tetive. Nekatere tehnike so namenjene lajšanju oteklin in bolečin, ki jih povzročajo otekanje dražilnih kožnih receptorjev.
Kinesiotape lahko uporabljajo ortopedi ali fizioterapevti s posebnim usposabljanjem in postajajo vse bolj priljubljeni med bolniki in terapevti. Prednosti pisanih trakov še niso dovolj znanstveno dokazane. To je po eni strani posledica novosti metode in po drugi strani težavnosti izvedbe ustreznih študij na to temo.
