Diagnoza za povečano željo po uriniranju
Ker pretirano močan potreba po uriniranju lahko temelji tudi na resni bolezni, pomembno je, da se zdravniku predstavite s temi simptomi. To nato v anamnezi postavlja vprašanja o simptomatologiji, na primer, ali potreba po uriniranju se pojavlja tudi ponoči ali pa je prisoten povečan občutek žeje in lahko zaradi anamneze običajno že omeji vzrok bolezni. Morda bo treba tudi voditi tako imenovani mikcijski dnevnik, v katerega zadevna oseba dokumentira, kdaj potreba po uriniranju in kako velika je količina pitja, kar posledično omogoča sklepe o vzroku nagnjenja k uriniranju.
V naslednjem Zdravniški pregledbo zdravnik poiskal ugotovitve, ki bi lahko razložile željo po uriniranju, na primer preveril bo moško prostate za širitev. Poleg tega je na voljo sonografija (ultrazvok) ledvic se pogosto izvaja, da se ugotovi, ali obstajajo spremembe, ki bi lahko razložile željo po uriniranju. Urin in kri običajno se izvajajo tudi preskusi, pri katerih koncentracije soli (elektroliti), ustrezna raven sladkorja in tudi kreatinin koncentracije, ki je parameter za delovanje ledvic. V primeru teh uroloških simptomov se lahko opravijo posebni slikovni pregledi, pri katerih mehurja in sečni trakt je mogoče posneti po uporabi kontrastnega sredstva in ga je mogoče celo oceniti neposredno med uriniranjem (mikcijska cisturetrografija).
Terapija
Zdravljenje nagnjenja k uriniranju je odvisno od vzroka, ki ga je sprožil. Če na primer obstaja kronična bolezen kot srce or ledvice neuspeh, je treba bolezni dobro zdraviti in prilagoditi, tako da v najboljšem primeru tudi simptom nagona za uriniranje spet izgine. Isto načelo velja za zdravljenje sladkorna bolezen, ki ga je treba optimalno prilagoditi, da se izognemo sekundarnim boleznim in zmanjšamo morebitne simptome, ki že obstajajo. Če benigno povečanje prostate žleza pri moških je vzrok za nujnost uriniranja, za lažje uriniranje jo lahko zdravimo z zdravili.
Če zdravila ne zadostujejo, lahko bolnik koristi tudi kirurško odstranitev prostate. Če nagon po uriniranju povzroči vnetje mehurja, to se običajno zdravi z antibiotiki. Poleg tega mora bolnik pri tej vrsti okužbe vsak dan veliko piti in si to lažje prilagajati telesu.
Če nobene osnovne telesne bolezni ni mogoče odgovoriti za nagon po uriniranju, se imenuje tako imenovana mehurja uporablja se trening, pri katerem je cilj pretirano aktivnega mehurja ponovno navaditi na večje količine polnjenja. Poleg tega obstajajo tudi zdravila, kot so antiholinergiki in spazmolitiki, ki se posebej uporabljajo za lajšanje simptomov nagona po uriniranju, kar lahko znatno izboljša kakovost življenja prizadete osebe. Nagon po uriniranju je mogoče zdraviti z različnimi zdravili. Značilna so zdravila iz skupine antiholinergiki ali pa tudi spazmolitiki, katerih cilj je sprostiti mehur do te mere, da lahko zadrži večje količine polnila in šele pozneje sproži željo po uriniranju. Moški s povečano prostato lahko uživajo zdravila iz skupine zaviralcev alfa, ki sprostijo mišice prostate in mehurja, tako da je uriniranje spet lažje.
