Dialektična vedenjska terapija
Dialektično vedenjska terapija je oblika psihoterapija razvili psihologi in se pogosto uporabljajo pri bolnikih z mejni sindrom. Načeloma gre za kognitivno vedenjsko terapijo, ki pa deluje tudi z njo meditacija vaje za pomoč bolniku pri pridobivanju novega načina razmišljanja. V bistvu lahko rečemo, da ima terapija dve izhodiščni točki.
Prvi je dialektični pristop, ki vključuje prepoznavanje nasprotujočih si stališč, njihovo sprejemanje in poskušanje najti srednjo pot. To lahko pomeni, da morajo bolniki zaznati, da v težkih situacijah ne bi smeli brez izjeme reagirati s pretirano jezo, ampak da situacijo sprejemajo kot tako in se poskušajo pogovarjati na podlagi dejstev. Drugi pristop, vedenjski pristop, se nanaša na takšno spremembo vedenja.
Tu gre na primer za nagrajevanje dobrega vedenja in s tem njegovo promocijo. Dialektično-vedenjska terapija se ne uporablja samo za mejne bolnike, temveč tudi za bolnike z motnjami hranjenja. Terapija se lahko izvaja v bolnišnici ali ambulantno, individualno ali v skupini.
Poleg tega obstaja farmakoterapija, ki deluje z uporabo zdravil. Tu na primer nevroleptiki ali antidepresivi, da se bolnikom olajša začetek prihajajoče terapije. V nasprotnem primeru uporaba takih zdravil za mejne bolnike ni priporočljiva.
Pomembnejša je individualna terapija. V tem času se mora bolnik spoprijeti s svojimi težavami in jih poskušati rešiti. Pri individualni terapiji je pomembno, da se bolnik in terapevt dogovorita, da se pacient zaveže, da bo sodeloval na najboljši možen način in ne bo prekinil terapije (žal je to pogosto pri mejnih bolnikih) in terapevt pa se zaveže, da bo storil vse, da bo pacientu pomagal.
Nato mora bolnik določen čas voditi dnevnik, v katerem se beležijo negativni dogodki in samomorilne misli ter pozitivne izkušnje. Poleg individualne terapije mora biti vedno na voljo tudi telefonska služba za nujne primere, saj se med terapijo lahko pojavijo situacije, pri katerih ni na voljo nobenega terapevta in se bolnik počuti preobremenjenega. V teh trenutkih bi morala obstajati možnost, da se obrnete na terapevta ali drugo osebo, ki pozna mejno terapijo.
Po individualni terapiji poteka skupinska terapija, ki je sestavljena iz petih modulov. Ena od teh je notranja pozornost. Tu je pomembno, da je bolnik sposoben opisati in spoznati, kaj čuti.
Če se bolnik počuti srečnega, bi moral biti sposoben to pokazati (na primer z nasmehom) in to tudi sporočiti svoji okolici, če se počuti žalostnega, pa bi moral ta občutek tudi verbalizirati itd. Naslednji modul je tako imenovana toleranca na stres. Tu je pomembno, da se bolnik v stresnih situacijah ne odzove takoj čustveno, ampak pusti, da situacija najprej vpliva nase, nato pa realno razmišlja, ali je s situacijo mogoče dobro obvladati.
Tretji modul obravnava ravnanje z občutki. Tu je pomembno, da lahko bolnik razvrsti občutke, ki se bodo pojavili v njem. Znati bi moral razlikovati med srečnimi, upljivimi, jeznimi, žalostnimi in vsemi drugimi občutki.
To pacientu omogoča nadzor nad vsako situacijo in čustvi. Četrti modul se ukvarja z izgradnjo socialne mreže, torej z medosebnimi veščinami. Tu se mora bolnik naučiti, kako najbolje pristopiti k ljudem, kako se z njimi povezati in tudi, kako občasno trpeti neuspeh ali razočaranje, kar pa mu je zaradi prijateljstva mogoče odpustiti.
Tu je pomembno, da se bolnik nauči, da je lahko tudi on v ozadju, da ohrani prijateljstvo. Zadnji modul obravnava samopodobo. Pacient se mora naučiti, da je sam človek, ki bi ga morali ceniti drugi in predvsem sam. Da sme imeti pozitivne misli o sebi in da lahko naredi nekaj dobrega zase. Vse te module je treba razviti in ponotranjiti v skupinski terapiji.
