Trpijo za asocialnimi ali disocialnimi osebnostna motnja, ali APS na kratko, pri svojem vedenju ne upoštevajo družbenih norm in imajo malo ali nič empatije. Obnašanja prizadetih oseb ni mogoče spremeniti s pozitivno ali negativno okrepitvijo od zunaj; nasprotno, kazen bo sprožila kljubovalne reakcije. Psihopatija je huda oblika asocialne / disocialne osebnostna motnja.
Kaj je disocialna osebnostna motnja?
Antisocial osebnostna motnja je huda motnja, ki se pojavi v otroštvo in mladostništvo s potepanjem, vandalizmom in pogostim laganjem. V odrasli dobi postanejo asocialne osebnostne motnje opazne s fizično agresivnim vedenjem, finančnimi težavami in socialno nepremišljenostjo. Prizadeti posamezniki vseh starosti so impulzivni, tvegani, lahko razdražljivi in imajo nizko toleranco za frustracije. Družbene vezi se redko pojavijo zaradi pomanjkanja empatije, vendar so prizadeti posamezniki dobri manipulatorji. Zanimivo je omeniti, da je motnja po eni strani povezana z visoko stopnjo kriminala, vendar pa je po drugi strani antisocialna osebnostna motnja lahko pokazano v študijah. Glede na stanje raziskav ločimo asocialno osebnostno motnjo od psihopatske osebnostne motnje, slednjo obravnavamo kot skrajni primer APS ali pa obe omenimo kot sopomenki.
Vzroki
Vzroki za asocialno osebnostno motnjo niso dobro razumljeni. Vendar lahko domnevamo, da povzroča težave interakcija genetskih in družbenih dejavnikov. Genetski dejavnik je bil dokazan v študijah dvojčkov; tako se motnja bistveno pogosteje pojavlja pri enojajčnih dvojčkih kot pri dvojčkih dvojčkih. Študije o posvojitvah dvojčkov so nadalje dokazale, da je genetski dejavnik le pogojen in ne sprožilen. Družinske težave v Ljubljani otroštvo, vključno s pomanjkanjem ljubezni in pozornosti, zanemarjanjem in izkušnjami fizičnega ali čustvenega nasilja ter neustrezno usmerjanjem izobraževalnih standardov, bi lahko ugotovili pri najbolj prizadetih posameznikih.
Simptomi, pritožbe in znaki
Ta motnja je povezana s hudimi psihološkimi težavami, ki zelo negativno vplivajo na bolnikovo vsakdanje življenje in kakovost življenja. V skrajnih primerih lahko to vključuje samomorilne misli in sčasoma samomor, če stanje ni pravilno zdravljen. V večini primerov so tisti, ki jih prizadene ta bolezen, videti agresivni in zelo razdražljivi. Zlasti pri otrocih lahko ta motnja zato tudi znatno upočasni in omeji razvoj. Mnogi bolniki trpijo zaradi izbruhov besa ali jeze, ki se pojavijo brez posebnega razloga. Neredko pride do uničujočega besa, tako da lahko bolniki poškodujejo tudi druge ljudi ali uničijo predmete. Poleg tega se pritožbe pojavljajo med stiki z drugimi ljudmi, pri čemer prizadete osebe kažejo le malo socialnih veščin. Sposobnost empatije je tudi pri tej motnji izjemno zmanjšana ali je sploh ni. Bolniki običajno delujejo egoistično in razmišljajo le o svojem počutju. Zato je pogosto laganje ali prikrivanje različnih dejanj. Bolezen zato negativno vpliva tudi na odnos s sorodniki ali partnerjem prizadete osebe.
Diagnoza in potek
Diagnoza v ICD10 in sodobnejšem klasifikacijskem sistemu DSM-IV kaže na pomembne razlike, med drugim DSM-IV določa starostno mejo od 18 let in govori o asocialni, ICD10 o disocialni osebnostni motnji. Psihiatri pogosteje uporabljajo DSM-IV za diagnozo, zato je v nadaljevanju kratek pregled tam omenjenih diagnostičnih meril. 1. prizadeta oseba kaže močan vzorec neupoštevanja pravic drugih od 15. leta dalje, tu ločimo sedem meril. 2. diagnozo je mogoče postaviti le, če je zadevna oseba stara 18 let ali več. 3. moteno socialno vedenje v smislu disocialnosti se je zgodilo pred 15. letom starosti. 4. asocialno vedenje ne sme biti epizodno povezano shizofrenija or manija. O poteku asocialne osebnostne motnje je mogoče sklepati le malo. Pomembno je omeniti, da disocialne vedenjske težave v otroštvo so zanesljiv pokazatelj kasnejše asocialne motnje. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da se asocialno vedenje s starostjo zmanjšuje in prizadeti posamezniki postanejo mirnejši v srednjih letih.
Kdaj bi morali k zdravniku?
Za to je vsekakor treba obiskati psihologa stanje. To lahko prepreči nadaljnje zaplete. V nujnih primerih ali v hudih primerih te bolezni je treba ostati tudi v zaprti kliniki. Starši in sorodniki pacienta morajo predvsem prepoznati simptome in ponuditi ali začeti zdravljenje. Praviloma se je treba posvetovati z zdravnikom, kadar prizadeta oseba kaže agresivnost in izbruhe jeze. Podobno ima pacient le malo socialnih veščin in ne more pravilno oceniti svojih dejanj in vedenja. Tudi prizadeti osebi popolnoma manjka empatije. Poleg tega lahko vztrajno laganje kaže na bolezen in bi ga moral pregledati zdravnik. Te pritožbe se lahko pojavijo zlasti pri mladostnikih, starih 15 let. Zdravljenje te motnje običajno opravi psiholog. K pozitivnemu poteku bolezni pa lahko pomembno prispevajo tudi prijatelji in sorodniki bolnika.
Zdravljenje in terapija
Problematično pri zdravljenju asocialne osebnostne motnje je, da katera koli terapija zahteva, da bolnik trpi. Šele ko je to prisotno, se bo pacient odločil za to terapija in aktivno sodelujejo pri njegovem ozdravitvi. Nesocialne osebnosti pa nimajo trpljenja. Nasprotno, sami se počutijo dobro in se ponavadi jezijo na tiste, ki jih ne razumejo, torej večinoma na soljudi. Oboleli ne razumejo, zakaj bi jim življenje postalo lažje, če spoštujejo družbene in pravne norme. Družina in zdravniki bi morali kljub temu pokazati empatijo in prizadetega usposobiti za razvoj empatije. Še eno terapija možnost je vaditi impulz in vplivati na nadzor. Če pa so prizadete osebe pripravljene na terapijo in poiščejo psihoterapevta oz psihiater ki jih uvršča med terapevtske in želi sodelovati z njimi. Tako je kombinacija visoko strukturirane vedenjska terapija in psihotropna droga uprava obljublja največji uspeh. Oba obravnavata faktor impulznega nadzora, ker se zdi, da sta čustvena in empatična nezmožnost biološko določena in zato neozdravljiva. Lahko pa poskusimo spodbuditi empatijo.
Obeti in napovedi
Disocialna osebnostna motnja ni ozdravljiva, vendar se prizadeta oseba lahko nauči obvladovati posledice te osebnostne motnje in vodi pretežno normalno življenje. Prizadete osebe potrebujejo psihološko oskrbo že leta, kar je lahko težko, ker pogosto ne čutijo nobenega pritiska, da bi dolgo trpele. Tisti, ki jih obkrožajo, jih pozivajo k psihologu, kar ni dober pogoj za trajno izboljšanje odnosa z drugimi in lastnega položaja v družbi. Če se v zgodnjem življenju poišče strokovna pomoč, je večja verjetnost, da se bo prizadeta oseba naučila reševati svojo osebnostno motnjo na način, ki ji bo omogočil vključevanje v družbo, ne da bi pritegnil pozornost. Dlje kot se sme disocialna osebnostna motnja razvijati, večja je verjetnost, da bodo prizadeti zaradi tega zašli v socialne težave. Na primer, še posebej jim grozi, da bodo izvršili kazniva dejanja. Temu se je mogoče izogniti s pravočasno psihološko pomočjo. Prenehanje zdravljenja, ki se je že začelo in je prostovoljno, ni neobičajno pri disocialni osebnostni motnji, ki poslabša možnosti prizadetega za normalno življenje. Poleg tega imajo osebe z disocialno osebnostno motnjo večje tveganje za samomor, čeprav ne trpijo nujno depresija. To je prej posledica večje ozaveščenosti o tveganju, vendar je zanje še vedno dejavnik tveganja.
Preprečevanje
Način preprečevanja asocialne osebnostne motnje je samo en: ljubeč, samozavesten in orientacijski starševski dom. Če tega ni mogoče zagotoviti, je treba ob prvih znakih disocialnega vedenja dati zgodnjo terapijo, da se ustavi ali vsaj ublaži napredovanje v asocialno osebnostno motnjo.
Porodna oskrba
Pri tej osebnostni motnji in psihopatiji je navadno zelo malo možnosti ali pa je sploh ni ukrepe prizadeto osebo je odvisno predvsem od hitrega in zgodnjega odkrivanja, tako da ne pride do nadaljnjih zapletov in tudi ne do poslabšanja pritožb. Prej ko se prepoznajo osebnostna motnja in psihopatija, boljši je običajno nadaljnji potek bolezni, čeprav popolnega zdravljenja ni vedno mogoče zagotoviti. Pomembno je tudi, da se s to boleznijo spopadajo tudi svojci in prijatelji prizadete osebe, ki se o njej obveščajo, da ne bi prišlo do napačnega vedenja. Oseba, ki jo prizadeneta osebnostna motnja in psihopatija, je praviloma odvisna od obiska psihologa in poleg tega tudi od jemanja zdravil. Za trajno lajšanje simptomov je treba paziti na pravilen odmerek z rednim vnosom. Tudi obiske pri psihologu je treba redno izvajati. Osebnostna motnja in psihopatija praviloma ne zmanjšata pričakovane življenjske dobe prizadete osebe.
Kaj lahko storite sami
Samozdravljenje duševne motnje je načeloma težko. Pogosto bolniki sami ne vedo za svojo motnjo ali jo zanikajo. Vendar je zdravljenje lahko uspešno le, če bolnik pri njem aktivno sodeluje. Poleg tega duševnih bolezni ni mogoče pozdraviti s samozdravljenjem. Samo v podporo ukrepe lahko prispeva k hitrejšemu celjenju. V večini primerov sorodniki in prijatelji prvi prepoznajo obstoječo težavo. Aktivno bi si morali prizadevati za razpravo. Če je prizadeta oseba pripravljena na terapijo, mora pri njej dosledno sodelovati. Poleg tega lahko izkoristite ponudbo strokovno spremljane skupine za samopomoč. Osnovo tvorijo vaje za nadzor impulzov in vplivov ter nadaljnji vedenjski trening. To je treba ponoviti tudi doma pri znanih ljudeh. To zahteva stalno podporo pacientovega družbenega okolja. Dodatni uporabi zdravil pogosto ni druge možnosti. Tudi te je treba jemati nenehno. Če terapija uspešno napreduje, lahko bolniki izberejo tudi druge metode, ki jim dajejo notranjo stabilnost. Avtogeni trening or joga so ena od možnosti. Če se prvi znaki pomanjkanja nadzora impulzov že pojavijo pri otrocih, je treba zdravljenje začeti že v zgodnji fazi. Tu so vabljeni tudi vzgojitelji, ki staršem svetujejo. Stabilen in ljubeč dom nudi najboljšo podporo.
