Dolgoročna spomin je nevronska, multimodalna funkcija, ki dolgoročno obdeluje in shranjuje informacije.
Kaj je dolgoročni spomin?
Dolgoročna spomin se razume kot nevronska, multimodalna funkcija, ki dolgoročno obdeluje in shranjuje informacije. Dolgoročno spomin lahko razdelimo na deklarativni in nedeklarativni spomin. Deklarativni spomin vsebuje konkretno znanje, medtem ko nedeklarativni spomin hrani informacije, ki temeljijo na izkušnjah. Deklarativna vsebina je shranjena v tistih predelih skorje, ki so bili prav tako vključeni v obdelavo. Nedeklarativnemu dolgoročnemu pomnilniku so dodeljene precej raznolike pomnilniške zmogljivosti. Sem spadajo asociativne in neasociativne učenje, nanašanje, navade in spretnosti. Nedeklarativni spomin je povezan z možganov, amigdala in striatum, med drugim in ni odvisno od zavestnega spomina, medtem ko se lahko deklarativno znanje zavestno spomnimo in je zato prilagodljivo. Endel Tulving (* 1972) prav tako ti dve obliki imenuje semantični oziroma epizodni dolgoročni spomin. Epizodni spomin zajema konkretne človekove dogodke, pri čemer so shranjene tudi prostorsko-časovne značilnosti. Ta spomin je znan tudi kot izvorni pomnilnik. Semantični dolgoročni spomin vključuje pomene besed, dejstva ali sisteme pravil. V epizodnem spominu je mogoče priklicati posamezen dogodek, kar v pomenskem spominu ni mogoče. Druga oblika je proceduralni spomin, ki mu pravimo tudi vedenjski spomin. Shranjuje avtomatizirane veščine, kot sta vožnja avtomobila ali hoja. Ta dejanja se naučijo z nenehno prakso, nato pa jih je mogoče brez razmišljanja priklicati.
Funkcija in naloga
v možganov, informacije niso shranjene na določenem mestu, ampak jih najdemo v celotni strukturi nevronov in v njihovih povezavah. V ta postopek so vključeni na primer limbični sistem, čelni in časovni reženj ter hipokampus, ki vsebino prenaša iz kratkoročnega v dolgoročni spomin. Ko vsebina vstopi v dolgoročni pomnilnik, se tam trajno shrani. V ta namen se oblikujejo tako imenovani engrami (spominske sledi kot strukturna sprememba v možganov zaradi izpostavljenosti dražljajem), skozi katero je mogoče spomniti. Primeri sposobnosti dolgoročnega spomina so spomin na pesem, neprijetno situacijo ali obraz znanca. Informacije se aktivno kodirajo, obdelujejo, shranjujejo in reproducirajo ali zapomnijo. Bistvena naloga dolgoročnega spomina je torej zagotavljanje informacij, da se lahko nato optimalno odločamo. Skupno ločimo štiri procese dolgotrajnega spomina: učenje, zadrževanje, spominjanje in pozabljanje. Dolgoročni pomnilnik ima skoraj neomejeno zmogljivost. Izobraževanje poteka med motoričnim in senzoričnim nevronom (živčne celice). Ko stimuliramo senzorični nevron, se sprostijo povečani nevrotransmiterji in pride do močne mišične aktivacije. Učni proces poteka najprej kot kratkotrajno in kasneje kot dolgoročno shranjevanje, pri čemer se sinapsa poveča in spremeni svojo funkcijo. Če učno snov povežemo z že znanim, lahko informacije shranimo v dolgoročni spomin. Zelo redko pa se nekatera dejstva ali dogodki zvesto reproducirajo. Pri spominjanju ima predhodno znanje očitno pomembno vlogo, vendar lahko odsev ali nekateri postopki iskanja spremenijo ali popačijo vsebino.
Bolezni in pritožbe
Ena od možnih bolezni, povezanih z dolgotrajnim spominom, so težave s spominom. Motnje v spominu, slabo koncentracija in pozabljivost, če se ne povečajo, so pogosto posledica izčrpanosti oz stres. Če pa se težave povečajo in običajne dnevne rutine postanejo problematične, se je treba posvetovati z zdravnikom, saj lahko pozabljivost prikrije tudi hujšo bolezen. Ena od možnih bolezni je demenca, kar poslabša sposobnost mišljenja ali duševno delovanje. Prizadeti imajo težave z absorpcijo nove vsebine in njeno reprodukcijo, poleg tega pa to vpliva tudi na govor, računanje in sposobnost orientacije. Najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen bolezen, pri kateri možganov celice odmirajo zaradi kopičenja beljakovin, ki se pojavijo zunaj ali znotraj živčnih celic. Druga pogosta oblika je žilna demenca, ki ga povzroča motnje krvnega obtoka v možganih. Manj pogost je a stanje imenovano Lewyjevo telo demenca. Lewyjeva telesa so sferične strukture, ki jih najdemo v možganski skorji oz možgansko deblo. Prizadeti posamezniki doživljajo progresivno okvaro spomina, trpijo zaradi gibalnih motenj in psihotičnih simptomov. Demenca se lahko pojavi tudi v okviru Pick-ove bolezni. Tu je motena predvsem sposobnost abstraktnega mišljenja in določene možganske regije počasi umirajo. Nasprotno pa se demenca zelo hitro razvije v Bolezen Creutzfeldt-jakob. V glavnem so motnje v koncentracija, pozornost ali spomin, vzrok je strupen beljakovin ki povzročijo odmiranje možganskega tkiva. Spremljajoča demenca je možna tudi v Parkinsonova bolezen ali HIV. Druge bolezni, pri katerih se lahko pojavi pozabljivost, so:
- Meningitis: Virusi or bakterije lahko povzroči zmedo, zaspanost ali slabo koncentracija.
- Meningitis: Tu se pojavijo simptomi, kot so zmedenost ali oslabljena zavest.
- apnea spanja: Ker pri tej bolezni nočni spanec ni v ritmu, obstaja pomanjkanje koncentracije, pozabljivost oz utrujenost čez dan.
- Kronična utrujenost sindrom: značilna za to je fizična in duševna izčrpanost, ki jo spremljata razdražljivost in slaba koncentracija.
- Depresija in anksiozne motnje lahko vpliva tudi na možgane in vodi do pozabljivosti.
Drugi vzroki so lahko zdravila, pomanjkanje tekočine in prehrana, motnje spanja, stres, alkohol zlorabe in rak zdravljenja.
