Dolgoročni EKG: zdravljenje, učinek in tveganja

A dolgoročni EKG beleži tisto, kar je znano kot elektrokardiogram v daljšem časovnem obdobju, da se ugotovi, ali obstajajo motnje ali resnejše bolezni srce so prisotni. Uporablja se na primer za odkrivanje ali spremljanje aritmij ali drugih možnih motenj srce bolezen.

Kaj je dolgoročni EKG?

A dolgoročni EKG beleži, kar se imenuje elektrokardiogram v daljšem časovnem obdobju, da se ugotovi, ali obstajajo motnje ali resnejše bolezni srce so prisotni. A dolgoročni EKG deluje kot običajni EKG v mirovanju. Pri obeh postopkih se srčna aktivnost nariše v valovni obliki, da se preveri in oceni delovanje srca. Električni impulzi vsakega srčnega utripa se izpeljejo in zabeležijo. Dolgoročni EKG se zabeleži z uporabo zelo majhne naprave, ki se nosi na telesu in je povezana z bolnikom prek elektrod in kablov. Ta naprava ima elektronske podatke spomin na katerem je zabeležena srčna aktivnost, običajno 24 ur. Po opravljeni dolgoročni EKG rezultati nato preberejo v računalniku in jih zdravnik oceni. Na zaslonu ali izpisu je vidna krivulja dolgotrajnega EKG-ja, katerega različna področja lahko dodelimo odseku srčnega vzbujanja, torej različnim predelom srca. Dolgoročni EKG je osnovni diagnostični postopek in ga uporabljajo predvsem internisti. Omogoča natančno diagnozo in ima malo tveganj.

Funkcija, učinek in cilji

Dolgoročni EKG se uporablja za preverjanje dnevnih in nočnih sprememb srčne funkcije v vsaj 18 urah, običajno pa v 24 urah. V nasprotju s tem se EKG v mirovanju uporablja za takojšen pregled, ki traja le 5-10 minut, in a stres EKG pri fizičnem naporu (ergometer) traja 35-40 minut. Dolgoročni EKG daje zdravniku pregled nad tem, kako se posameznikova srčna zmogljivost spreminja med vsakodnevnimi aktivnostmi in v različnih situacijah. Ta postopek se uporablja za podrobnejši pregled in ovrednotenje različnih bolezni srca in bolezni srca v daljšem časovnem obdobju. Še posebej je uporaben za odkrivanje ali izključitev možnega srčne aritmije ob prisotnosti simptomov, kot so palpitacije, omotica ali uroki omedlevice (sinkopa). V srčne aritmije, srce bije bodisi prepočasi bodisi prehitro. Ker se te motnje včasih pojavijo le občasno, jih običajni EKG v mirovanju ne odkrije vedno. Dolgoročni EKG lahko pomaga vzpostaviti povezavo med nejasnimi fizičnimi težavami in nepravilnim srčnim ritmom. Poleg tega lahko dolgoročni EKG zazna morebitne nevarne motnje krvnega obtoka ki jih povzročajo zožitve koronarnih žlez plovila. Te ne povzročajo vedno bolečina, zato so "tihi" (tiha ishemija). Dolgotrajni EKG je še posebej koristen kot diagnostični postopek pri nočnih srčnih motnjah, ki jih zaspani bolnik ne opazi. Uporablja se seveda tudi za spremljanje srčne funkcije po srčni napad pa tudi po implantaciji a spodbujevalnik. Med dolgotrajnim EKG se na bolnikovo telo prilepi do šest elektrod. Ti so nato prek kablov povezani z dolgotrajno napravo EKG, s katere se EKG zabeleži v elektronske podatke spomin. Kabli se razdelijo čez oblačila, medtem ko lahko pacient napravo pritrdi na pas ali pa jo obesi okoli sebe vratu. Poleg tega je treba pacienta med dolgotrajnim EKG v dnevnik zapisati svoje dejavnosti, fizična opazovanja in morebitne pritožbe. Dolgoročni EKG se nato s posebno merilno napravo prikaže na zaslonu. To se običajno tudi natisne in nato samodejno ali zdravniško oceni. Tu se vsak srčni utrip preveri zaradi motenj. Obstajata dve vrsti naprav za dolgoročno EKG. Ena temelji na neprekinjenem snemanju, kjer se zabeleži vsak srčni utrip, druga pa na neprekinjenem snemanju, kjer samo srčne aritmije se zabeležijo.

Tveganja in nevarnosti

Z dolgotrajnim EKG ni nobenih zapletov in je skoraj brez tveganja. Po začetnem neznanem občutku zaradi kablov in elektrod, pritrjenih na telo, jih čez dan skorajda ne opazimo, ponoči pa je ta oprema lahko nekoliko moteča. Poleg tega se lahko zgodi, da se kabel odlepi od lepilne točke, kar prekine snemanje. Občasno lahko pride do srbečega izpuščaja, kjer sta bili pritrjeni elektrodi. Dolgotrajne naprave EKG ne smete nositi na delovnih mestih, kjer obstaja nevarnost uhajanja vnetljivih plinov, kar ustvarja nevarnost eksplozije.