Eksokrino izločanje: funkcija, vloga in bolezni

Eksokrini izločanje je sproščanje izločka na notranjo ali zunanjo površino. Ta vrsta izločanja je na primer prisotna v znoju oz žleze slinavke. Sjögrenov sindrom je primer bolezni, ki uničujejo eksokrine žleze.

Kaj je eksokrino izločanje?

Eksokrini izločanje je sproščanje izločanja na notranjo ali zunanjo površino. Ta vrsta izločanja je na primer prisotna v znoju oz žleze slinavke. Glavna naloga žlez je izločanje bioaktivnih snovi, kot so hormoni ali rastni dejavniki. V človeškem telesu se pojavljajo različne oblike žlez. Glavna razlika je med inkretrno in izločevalno žlezo. Izločalne žleze izločajo na notranjo ali zunanjo površino. Sekretorne ali endokrine žleze se izločajo v zunajcelični prostor. Pred eksokrinim izločanjem se substrat za to najprej sintetizira v žlezah. Eksokrine žleze so žleze za izločanje, ki izločajo svoj izločanje na površje. Eksokrino izločanje se lahko pojavi na različne načine. Poleg izločanja ekrine in apokrine se holokrina in apikalna sekrecija štejeta tudi za izločalni način zunajkrilnih žlez. Na primer žleze znojnice, mlečne žleze, trebušna slinavka ali jetra se štejejo za eksokrine žleze. The žleze slinavke ali lojnice so tudi eksokrine žleze. Trebušna slinavka je vključena v endokrino sekrecijo poleg eksokrine sekrecije v dvanajstnik. Eksokrine žleze lahko poleg načina izločanja dodatno ločimo tudi po načinu izločanja in njihovi zgradbi.

Funkcija in naloga

Pri izločanju izločki izločajo zunanje žleze izloček na površino. Žleze se običajno nahajajo v epitelija od vezivnega tkiva in imajo odvodni kanal. Med embrionalnim razvojem se eksokrine žleze selijo s površine epitelija navzdol v globino tkiva. Tam se diferencirajo v organe s tipično specializiranimi epitelijskimi celicami. Ostajajo medsebojno povezani z epitelijsko površino. Eksokrine žleze so bodisi intraepitelne bodisi ekstraepitelne. Intraepitelne žleze ustrezajo enojnim ali lobulom podobnim celičnim tvorbam, ki se nahajajo v epitelija, kot je res, na primer celic, ki proizvajajo mucin v sluznicah. Ekstraepitelne žleze imajo bolj zapleteno strukturo. Ležijo pod površjem epitelija od vezivnega tkiva in so sestavljeni iz enoslojnega epitelija za tvorbo sekreta in izločilnega kanala v površinski epitelij. Izločalni kanali med eksokrino sekrecijo včasih spremenijo sestavno sestavo, s čimer primarni sekret spremenijo v sekundarni. To velja na primer pri ionski reabsorpciji žleze znojnice. Odvisno od terminala so eksokrine žleze cevaste, acinarne, alveolarne ali mešane. Cevni terminali imajo cevni lumen. Acinarni terminali so sferični, alveolarni terminali pa imajo zelo vidno vezikularno obliko. Eksokrine žleze so, odvisno od njihovega sistema za izločanje, enostavne, razvejane, mešane ali sestavljene. Brez ali samo enega nerazvejanega izločilnega kanala se žleza imenuje "preprosta". "Razvejano" je ime, ki mu je dano, če obstaja več terminalov, "sestavljene" žleze pa medicina omenja, kadar obstaja razvejen sistem izločilnih kanalov. Mešane žleze so sestavljene žleze z več vrstami sponk. Glede na njihovo izločanje so žleze bodisi serozne, sluznične ali seromučne. Serozne žleze imajo redek beljakovinski izloček. Sluzne žleze sintetizirajo viskozne izločke, bogate z mucinom, seromučne žleze pa so mešane žleze z izločkom med seroznimi in sluznimi. Načini eksokrinega izločanja vključujejo ekkrin, merokrin, apokrin in holokrin. V načinu ekkrine žleza izloča brez izgube citoplazme. Merokrinsko eksokrino izločanje je izločanje z majhno izgubo citoplazme in v apokrinem izločanju deli celice in celična membrana se sprostijo z izločkom. V holokrinih žlezah med izločanjem razpade celo celotna celica. Primer tega je lojnice. V telesih žlez zunanjih izločkov se izloča. Sinteza in izločanje sta predmet zapletenih regulacijskih vezij, med katerimi je najbolj znan mehanizem ultrakratke povratne informacije.

Bolezni in motnje

Sekrecijski sistem pri ljudeh je neločljivo povezan: če je na primer motena eksokrina sekrecija ene same žleze, lahko endokrini izločki postanejo tudi neuravnoteženi in obratno. Iz tega razloga bolezni žlez običajno kažejo posebno širok spekter simptomov. Poleg procesov rasti in razvoja lahko uravnotežijo presnovne procese in raven hormonov ali se razvijejo v večorgansko bolezen. Primer motene eksokrine sekrecije je eksokrina insuficienca trebušne slinavke. To je opredeljeno kot izguba delovanje trebušne slinavke ki moti proizvodnjo prebavil encimi. Trebušna slinavka izloča prebavo encimi v dvanajstnik s pomočjo eksokrinega izločanja. Ker kot žleza izvaja tudi endokrino izločanje, kar popolno izgublja delovanje trebušne slinavke kaže tudi učinke na hormon ravnovesje. Najočitnejši simptomi te bolezni, poleg kri sladkorja motnje, so prebavne težave, kot so driska. Pankreasna insuficienca pred njimi je pogosto kronična vnetje trebušne slinavke, ki sprva samo poslabša eksokrine funkcije in s tem moti prebavo. Izguba funkcije lahko vpliva tudi na vse druge eksokrine žleze, kar povzroči nezadostno eksokrino izločanje. V cistična fibroza, okvarjeno je eksokrino izločanje vseh žlez, ki se izločajo. Ta bolezen je dedna bolezen avtosomno recesivne dediščine, ki povzroči mutacijo na avtosomnem kromosomu 7. Mutirani CFTR gen povzroči patološki genski produkt. Kodirano klorid kanalov gen zato ne delujejo. Zaradi okvare klorid kanali, v vseh eksokrinih žlezah nastane viskozna sluz. Avtoimunske bolezni lahko vpliva tudi na eksokrino izločanje. Primer imunski sistem napačno programiranje s posledicami za eksokrine žleze je Sjögrenov sindrom, pri katerem je imunološko uničen eksokrini sistem žlez.