Zarodek jetra razvoj je postopek z več stopnjami, v katerem žolč kanali in žolčnik se tvorijo poleg jetra. Epitelijski brst služi kot izhod in se širi, dokler ne postane funkcionalen organ. Med jetra razvoj.
Kaj je embrionalni razvoj jeter?
Embrionalni razvoj jeter je postopek z več stopnjami; se pojavi že v prvem trimesečju nosečnost. V embriogenezi se posamezna tkiva poznejšega posameznika razvijejo od vsemogočnih celic do končne morfologije. Del tega razvoja je embrionalni razvoj jeter. Ta večstopenjski postopek ustreza tvorbi jeter in hepatobiliarnega sistema. The žolč kanali in žolčnik so tako vključeni v razvoj. Jetra veljajo za osrednji organ presnove. Njegov izhodiščni material je epitelijski brst, ki se postopoma širi, dokler ne postane končni funkcionalni organ. Embrionalni razvoj celotnega hepatobiliarnega sistema lahko razdelimo v dva koraka. Najprej jetrni parenhim, žolč se razvijejo kanali in žolčnik. Drugi korak je razvoj intrahepatične plovila. Razvoj ožilja je tisti, ki komponentam pomaga doseči končno funkcijo.
Funkcija in naloga
Sprva endodermne celice kalijo v dvanajstniku na območju razvoja zarodka jeter. Na embrionalni stopnji s sedmimi somiti na ta način nastane jetrna anlaža, znana kot hepatopankreatični obroč, ki obsega dva ločena odseka. Spodnji del se razvije z davljenjem in služi kot izvorni material žolčnika, ductus cysticus in nekaterih žolčevod deli. Zgornji del se poleg jetrnega parenhima razvije v druge žolčne kanale. Celice, ki tvorijo jetrni parenhim rastejo v mezogastrium ventrale in se infiltrirajo tudi v septum transversum, da pritrdijo membrana. Po tem koraku poteka reorganizacija v plošče in palice. The krinapolnjeni sinusni ovoji okoli struktur na šiv podoben način. Endotelne celice sinusov tvorijo njegove stene in izvirajo iz septum transversum. Hematopoeza embrionalnih jeter doseže vrhunec v sedmem mesecu nosečnosti in z rojstvom pade na nič. Intrahepatična vaskulatura se oblikuje v drugi fazi embrionalnega razvoja jeter. Vene rumenjaka tečejo v neposredni bližini črevesne cevaste soseske. Tvorijo anastomoze tako spredaj kot zadaj. Po nadaljnjih procesih preoblikovanja venae vitellinae in njihove anastomoze povzročajo odtok in dotok jetrnih ven ter intrahepatične kri sinus. Parenhim jeter raste okoli žil vitelina in njihovih anastomoz, kar povzroči nastalo sinusoidno povezavo z venskim sistemom. Kranialna vaskularna mreža postane intrahepatični del spodnje strani votla vena in venae eferentes. Slednje žile postanejo venae hepaticae. Sledi obliteracija levega vitelina Vena, ki povzroči enotno hranjenje venskega trupa. Kasneje venski trup postane izvorna žila vena portae hepatis. Vzdolž vene portae leži hepatis vezivnega tkiva mezenhima, ki je od sedmega tedna razvoja vključen v proces širjenja in se tako širi vzdolž intrahepatičnih vej. Deli jeter arterije rastejo v nastalo skladišče vezivnega tkiva, ki se razveja in tvori pregrade. Z jetrno odprtino kot izhodiščem se postopek nadaljuje v notranjost jeter. Levo in desno od jetrnega anlaža ležijo kri-rojeni venae umbilicales. Njihova kri izvira iz placenta. Levostranska vena popka dobi povezavo s sinusnim sistemom v poznejšem toku. Desno popkovna arterije nazaduje. Od takrat naprej se arterizirana placentarna kri prenaša v jetra. Sledi preoblikovanje intrahepatične vaskulature, da se omogoči dostava krvi neposredno v srce preko venae Efferentes hepatis in skozi votla vena.
Bolezni in motnje
Med embrionalnim razvojem se lahko pojavijo različne motnje, znane tudi kot embrionalne razvojne motnje. Nekateri od njih imajo za vzrok notranje dejavnike, običajno pa gre za genetske mutacije ali dedne dejavnike, druge razvojne motnje pa so posledica zunanjih dejavnikov in so lahko povezane na primer z izpostavljenostjo toksinom ali podhranjenost matere med nosečnost. V povezavi z jetri so na primer ciste organa lahko posledica takšne razvojne motnje. Cistična degeneracija jeter je na primer posledica embrionalno motenega razvoja žolčnih poti. V večini primerov je ta pojav povezan s cistično degeneracijo ledvic in se kaže že pri novorojenčku povečana jetra. Motnja zarodkovnega razvoja jeter je tudi vzrok za tako imenovani Von Meyenburg kompleks. Vodilni simptom pri tej bolezni je hamartom jeter z razširjenimi strukturami žolčnih kanalov in delov vezivnega tkiva. Kompleks Von-Meyenburg je posledica embrionalne malformacije na duktalni plošči. Ta tvorba tkiva je izhodišče pri razvoju posameznih žolčnih kanalov v jetrih. Ta bolezen je povezana tudi s cističnimi spremembami jeter in ledvic. Kompleks poleg cist sestavljajo predvsem makroskopsko vidna sivkasto bela žarišča, velika največ en centimeter, ki se pojavljajo posamezno ali v skupinah. Ta žarišča pogosto ležijo neposredno pod kapsulo jeter. Analiza finega tkiva razkrije skupine zmerno razširjenih žolčnih kanalov. Atipija običajno ne obstaja. Spremembe so vdelane v vezivno tkivo. V posameznih primerih vsebujejo žolč.
