Epikritična občutljivost je zaznavni sistem koža in se imenuje tudi otipna ostrina ali fino zaznavanje. Je tesno povezano z propriocepcija. Motnje epikritične občutljivosti imajo pogosto periferne ali centralne poškodbe živcev kot njihov vzrok.
Kaj je epikritična občutljivost?
Epikritična občutljivost je zaznavni sistem koža in se imenuje tudi otipna ostrina ali fino zaznavanje. Človeški koža čut ima različne zaznavne lastnosti, ki so povzete kot površinska občutljivost. Ena izmed njih je epikritična občutljivost. Kot taki se razumejo diskriminacijske zaznave vibracij, pritiska in dotika, znane tudi kot fino zaznavanje. Poleg tega epikritična občutljivost vključuje zaznavanje proprioceptivnega občutka položaja in je tako vključena tako v interocepcijo dražljajev, ki so v telesu, kot tudi v eksterocepcijo zunanjih dražljajev. Epikritična občutljivost deluje z različnimi senzoričnimi celicami, ki dražljaj prevedejo v jezik centralne celice živčni sistem. Epikritični receptorji so bodisi eksteroceptorji bodisi interoceptorji. Ekteroceptorji epikritične občutljivosti so pretežno mehanoreceptorji za pridobivanje informacij o lokalizaciji ali natančni nastavitvi dotika. Kot epikritični interoceptorji so pomembni proprioceptorji, kot so mišična vretena in tetiva, ki služijo pridobivanju informacij o položaju mišic in sklepov. Protopatsko občutljivost je treba razlikovati od epikritične. Ta druga zaznavna kakovost občutka kože daje informacije o temperaturah in bolečina preko termoreceptorjev in nociceptorjev in se imenuje tudi pretežno eksteroceptivna bruto percepcija. Kot del taktilnega zaznavanja se epikritična občutljivost v nasprotju s protopatsko občutljivost nanaša na sposobnost zaznavanja prostorsko tesno sosednjih dražljajev na dotik kot posameznih dražljajev. Fino zaznavanje ima vlogo tako pri otipnem kot pri haptičnem zaznavanju, in sicer v smislu pasivnega in aktivnega zaznavanja.
Funkcija in naloga
Epikritični zaznavni sistem imenujemo tudi diskriminacijski sistem kožnega čuta. V nasprotju s tem protopatski sistem občutka kože ustreza zaščitnemu sistemu. Epikritično zaznavanje lahko razdelimo na pasivno zaznavanje dotika in aktivno raziskovalno zaznavanje. Vse proprioceptivne strukture sistema so pasivne strukture zaznavanja dotika. Prvo mesto za zaznavanje epikritičnih informacij so receptorji. V tem kontekstu se mehanoceptorji, kot so presoreceptorji in baroreceptorji, razlikujejo od proprioceptorjev, kot so mišična vretena. Mehanoceptorji se ukvarjajo predvsem z zaznavanjem pritiska. Proprioceptorji so odgovorni za samozavedanje. Beroreceptorji se na primer nahajajo v steni kri plovila in so vključeni v regulacijo enterocepcije krvni tlak. Mehanoreceptorji se v glavnem delijo na SA, RA in PC receptorje. Najpomembnejši receptorji SA so Merklove celice, Ruffinijeva telesca in tipalni diski Pinkus Iggo za zaznavanje pritiska. Glavni RA receptorji so Meissnerjevi telesci, lasni mešiček senzorji in končni bati Krause za zaznavanje dotika. Znano je, da so PC-receptorji za zaznavanje vibracij večinoma Vater-Pacini-jeva telesca in Golgi-Mazzonijeva telesa. V povezavi z propriocepcija, enteroceptivne receptorje ločimo od povsem proprioceptivnih receptorjev. Enteroceptivni epikritični receptorji v mehurja, prebavni trakt oz kardiovaskularni sistem uravnavajo samodejno nadzorovane telesne procese, kot je potreba po uriniranju, potreba po iztrebljanju, kašelj refleks ali polnjenje atrij. Prenos vseh epikritičnih informacij se zgodi za vse eksteroceptivne dražljaje po poteh zadnje vrvi hrbtenjača. Nasprotno pa protopatski receptorji kožnega čuta svoje podatke prenašajo na možganov preko tractus spinocerebellaris anterior ali tractus spinocerebellaris posterior | posterior. Zadnja vrv vodi kot aferentna informacijska pot epikritične občutljivosti, ki poteka neprekinjeno. Fasciculus gracilis je odgovoren za informacije o spodnjih okončinah. Fascikulus cuneatus po drugi strani prenaša epikritične informacije o zgornjih okončinah. Prvi nevron se preklopi na drugega nevrona v jedru gracilis ali jedru cuneatus možgansko deblo. Po tem preklopu se trakti nadaljujejo kot lemniscus medialis in prečkajo znotraj decusatio lemniscorum. V talamus, preklopijo se na tretji nevron, ki nato prenese epikritične informacije v postcentralni girus. Kot del taktilnega zaznavanja se epikritična občutljivost določi glede na otipno ostrino z uporabo dvotočkovnih pragov diskriminacije. Pri mladih je ostrina otipa finega zaznavanja približno 1.5 milimetra pri konica prsta. Pri starejših ljudeh znaša le štiri milimetre. Zadaj je ostrina otipa finega zaznavanja fiziološko najnižja in znaša nekaj centimetrov.
Bolezni in pritožbe
Najpomembnejša naloga epikritičnega sistema je vrednotenje in razlikovanje otipnih vtisov in vtisov na dotik. Tako se motnje epikritičnega sistema izražajo predvsem v nezmožnosti razlikovanja med dotikom ali otipnimi občutki. Vse motnje površinske občutljivosti so med najpogostejšimi zaradi poškodb perifernih ali centralnih živci. Pomanjkanje senzorične integracije je lahko tudi dejavnik pri epikritičnih motnjah občutljivosti. Motnje senzorične integracije povzroča nagnjenost in se kaže v nezmožnosti kombiniranja različnih senzoričnih vtisov. Po drugi strani pa je lahko posledica pomanjkanja fizične prakse v Ljubljani otroštvo. Sposobnost kombiniranja različnih čutnih vtisov je še posebej pomembna za bližnja čutila, kot je epikritični sistem, in jo je mogoče po potrebi povečati, če obstaja dispozicija. Epikritične motnje občutljivosti se kažejo bodisi kot hiperestezija bodisi anestezija. Hiperestezija ustreza povečanemu zaznavanju ali preobčutljivosti na dražljaje na dotik in je lahko boleča. Hiperestezija je pogosto posledica akutnega ali kroničnega draženja živčnih struktur, na primer po operaciji ali drugih postopkih. Prizadete osebe pogosto kažejo taktilno obrambnost, ki se kaže v izogibanju dotikom. Nasproten pojav je anestezija, kar je enakovredno neobčutljivosti. Anestezije z lokalnimi omejitvami so na primer vidne na perifernih polipatijah določenega dela telesa, kar lahko povzroči zastrupitev, sladkorna bolezenali nekatere okužbe. Lokalne anestezije so prav tako pogosto posledica okvar osrednjega živca pri nevrološki bolezni, kot je multipla skleroza, kapali hrbtenjača infarkt. Travmatska poškodba osrednjega dela živčni sistem je tudi možen vzrok. Enako velja za tumorske bolezni osrednjega živčni sistem.
