Padanje v različna duševna stanja je del vsakdana za ljudi. Včasih se počutijo žalostno in žalostno, nato pa so spet močni in veseli ter občutijo veliko evforijo. Pogosto ni očitne razlage za en ali drugi občutek. Včasih pa lahko preprečimo občutek evforije.
Kaj je evforija?
Če človek zaide v razburjeno duševno stanje, se temu vznesenosti reče tudi evforija. Beseda "evforija" izvira iz grškega jezika in pomeni toliko kot "vzeti nekaj lahkotno ali pa to dobro prenašati". Če človek zaide v razburjeno duševno stanje, se temu vznesenosti reče tudi evforija. To je močan val čustev, ki običajno traja le kratek čas, vendar izraža velik občutek dobrega počutja in povečano veselje do življenja. To stanje praviloma prizadene posameznika, čeprav obstaja tudi nekakšna "skupna evforija", na primer med večjimi športnimi prireditvami, ko celotna država postane razpoloženja. V psihologiji se ta izraz uporablja tudi za stanje, ki ga lahko povzroči uživanje opojnih snovi. V tem primeru je vzrok uporaba včasih zelo nevarnih snovi.
Funkcija in naloga
Za razliko od opojno naravne evforične države pogosto ni mogoče razložiti. Nenaden nepričakovan trenutek sreče ali pretiranega veselja so lahko vzroki po naravi povsem različni. Toda ne glede na to, kaj je sprožilec, in čeprav je pogosto kratkotrajen, vas to vznemirjenje naredi močnega in zmanjša zavore in negotovost. Na splošno občutki sreče pozitivno vplivajo na naše telo. Razvijamo veselje do lastnih dosežkov ali ugotovimo, kaj je dobro za nas in nas žene. Eden od hormonov, ki igra posebno in pomembno vlogo pri evforiji, je dopamin. To nas osrečuje, zadovoljuje in povečuje našo pripravljenost za nastop. Bolj presenetljiv in nepričakovan je občutek sreče, večji je učinek. V primeru poklicnega ali športnega uspeha se pogosto zgodi nekakšna evforija. Ko je to stanje že izkušeno, si ljudje, ki so pripravljeni nastopiti, vedno znova prizadevajo, da bi ga dosegli. Tekmovalni športniki na primer znova in znova naredijo vse, da se naužijo vznemirjenja zmage, in skoraj zmedejo, da jih pelje naprej. Hormon sreče dopamin, ki služi kot a nevrotransmiter tu tudi poveča željo po lastni uspešnosti in tudi zavira nastajajoče utrujenost in občutek lakote. Večina evforičnih stanj je kratkotrajnih in s tem povezani učinki na naša telesa so začasni. Ljudje ne potrebujejo vedno absolutnega ekstazi da se počutijo dobro glede svojega telesa in okolice. Že samo vedenje, da so sposobni teh močnih občutkov, jih žene naprej. Toda prepogosto padanje v določeno evforijo ali poskus namernega doseganja tega stanja prav tako predstavlja določeno nevarnost. Ta zastrupitev, v katero človek s tem pade, ni vedno le pozitivna in tako kot uživanje prepovedanih snovi lahko zasledovanje zastrupitve postane problem.
Bolezni in bolezni
Lahko se razvije določena odvisnost od teh kratkih "ekstatičnih" trenutkov sreče, ki ima lahko podobne učinke kot "resnična" odvisnost. Za razliko od hormona sreče serotoninaje dopamin sproščena med evforijo nosi določene nevarnosti. Poveča pripravljenost na tveganje in zmanjša ovire in opozorilne signale, ki pridejo naravno. Vzbuja željo po večjih dosežkih in prepoznavnosti. Hormon sreče serotonina, po drugi strani pa dolgo nima tako intenzivnega učinka, je pa bolj trajen. Prenaša tudi sproščen občutek, da si živ, vendar so učinki na telo manj ekstremni. Občasno priti v evforično stanje je popolnoma neškodljivo in, nasprotno, celo koristno. Če pa človek postane "zasvojen" z njim, se lahko iz njega razvije bolezen. Hiperaktivnost in nemir sta le nekaj učinkov na naše telo. Evforijo lahko sproži tudi zloraba škodljivih snovi in droge, pa tudi pri ljudeh, odvisnih od določenih zdravil. Tudi z zeliščnimi sredstvi, kot npr ginseng, ekstazi se lahko sproži ob prevelikem odmerjanju. Tema o evforiji ima tudi pomembno vlogo v medicini za nekatere bolezni. Manično-depresivni ljudje na primer nihajo med veliko evforijo in globoko depresija. V svojih visokih fazah se počutijo močne in so sposobni nastopati, nato pa padejo v globoko luknjo. Pri vseh bipolarnih motnjah, duševnih in psiholoških ravnovesje je izgubljeno. Večja kot je evforija, slabši je tresk in zatiranje. Pri motnjah zasvojenosti so ti simptomi tudi del bolnikovega vsakdana. V medicini obstaja izraz "neproduktivna evforija", za katerega je značilno pomanjkanje zagona in motivacije. Če sicer zdrav človek postane dopaminski odvisnik, od tega trenutka naprej živi precej nevarno. Brc, potreben za sprožitev evforije, postaja vse bolj nepremišljen. Ker se prag zaviranja zniža in nevarnosti podcenijo, lahko pride do poškodb ali prevelikih odmerkov lažje. Povezava z resničnostjo izgine in prisila do uspeha ali visoke stopnje se lahko razvije v resno odvisnost.
