Evolucija: funkcija, naloge, vloga in bolezni

Evolucija pomeni razvoj. V povezavi z ljudmi pomeni razvoj od prednikov živali prek predčloveka in zgodnjih ljudi do današnjih ljudi. Biološko ime vrste je Homo sapiens. Pod "vrsto" biologija razume skupnost živih bitij, ki se lahko razmnožujejo med seboj.

Kaj je evolucija?

Evolucija pomeni razvoj. V zvezi z ljudmi pomeni razvoj od prednikov živali prek predčloveka in zgodnjih ljudi do današnjih ljudi. Filogenetski razvoj človeka lahko obravnavamo v kontekstu razvoja vretenčarjev in sesalcev. V skladu s teorijo Charlesa Darwina, oblikovano v 19. stoletju, se spremembe vrst razvijajo pod vplivom mutacije in selekcije. Mutacije so naključne spremembe v genomu, ki jih lahko povzročijo na primer kemični ali fizični učinki. Če te spremembe vplivajo na reproduktivne celice, torej na jajčece oz sperme, se ob oploditvi prenesejo na naslednjo generacijo. Večina teh mutacij ni izvedljivih. Če pa mutacija ne povzroči življenjsko nevarne disfunkcije pri potomcih, je lahko koristna, škodljiva ali sploh ne vpliva na preživetje posameznika. Ugodne mutacije lahko na primer vplivajo na to, da se nosilec nove lastnosti bolje uveljavi v okolju, pa tudi, da v življenju na svet pripelje vedno več odpornih potomcev. Tako se bo sčasoma s pozitivno selekcijo nova lastnost razširila skozi populacijo. To bi lahko bil tudi prvi korak k novi vrsti.

Funkcija in naloga

V kamnitih plasteh prvotnega obdobja Zemlje so našli ostanke prvih oblik celičnega jedra. Stari so več kot 3 milijarde let. Razvoj do vse bolj zapletenih oblik življenja se je zgodil v morju. Vendar je bila očitno prisotna večina današnjih živalskih vrst šele v kambrijskem obdobju pred približno 570 milijoni let, na začetku prvotnega obdobja Zemlje. Sem spadajo mehkužci, kot so polži, členonožci, kot je raki, in knidarije, kot so meduze in korale. Fosilni ostanki vretenčarjev so znani le iz ordovicija pred 500 milijoni let. Kmalu so rastline in živali začele kolonizirati tudi zemljo. V devonu pred približno 400 milijoni let so bili dvoživke prvi vretenčarji, ki so kolonizirali deželo. Iz srednjega veka, starosti dinozavrov, že poznamo prve fosile majhnih sesalcev. Verjetno so imeli ti prednost pred izmenično toplimi kuščarji, da so lahko samostojno uravnavali in vzdrževali telesno temperaturo. Tako so se lahko gibljivo gibali tudi pri nizkih temperaturah. To je bila pomembna prednost preživetja in prilagoditve. Še danes so veliki kuščarji in dvoživke le v toplem podnebju, medtem ko so se sesalci lahko širili celo do arktičnih regij. Prav tako reproduktivni način sesalcev predstavlja odločilno evolucijsko prednost, ker zarodkov se lahko razvije zaščiteno v telesu matere in za potomce je poskrbljeno na začetku. Najdbe prosimov so znane že iz obdobja krede pred približno 140 milijoni let. Po izumrtju dinozavrov na koncu krede so se ptice in sesalci lahko še naprej razvijali. V obdobju terciarjev so pred približno 65 milijoni let lahko kolonizirali skoraj vse habitate. Katera razvojna linija je vodila neposredno do današnjih ljudi, lahko ugotovimo le s primerjavo fosilnih najdb. Pri novih najdbah je zato treba starejše ideje pogosto pregledati in popraviti. Predpostavlja se, da je bil Proconsul ali Propliopithecus, ki je bil približno tako velik kot pavijan in je živel pred 20 do 30 milijoni let, prednik današnjih primatov, ki biološko vključujejo ljudi. Malo bolj majhen korak se šteje za zelo počasen razvoj iz generacije v generacijo. Tako so vsa živa bitja trajno podvržena vplivom okolja, katerih razmere se skoraj neopazno vpišejo v telesa. Polja Epigenetika in pospeševanje to pričajo.

Bolezni in bolezni

Razvoj človeka in rodu Homo je lahko povzročil tudi razvojne linije, ki so izumrle. Delno naj bi se to zgodilo pri neandertalcu (Homo neandertalensis), vendar nekateri raziskovalci tudi domnevajo, da se je to pomešalo s homo sapiensom in se združilo v populacijo. Kot tipične človeške značilnosti imenujemo pokončno hojo, jezik, uporabo orodja in razvoj kognitivnih sposobnosti, kar je šlo skupaj z razvojem možganov. Takšne sposobnosti pa lahko do neke mere najdemo tudi pri živalih, kar na primer kažejo osupljivi rezultati znanosti, v katerih so bile sposobnosti živali intenzivno usposobljene. Eden od sprožilcev človekovega razvoja je lahko bilo širjenje step pred 7.5 milijoni let. Naklonjen je bil pokončni hoji, ki je omogočala boljši pregled. To je hkrati sprostilo roke za uporabo in izdelavo orodij. Od takrat se je roka razvila v specializirano orodje za prijemanje, ki ga lahko uporabimo za boljšo pripravo in obdelavo hrane. Tako tudi močna čeljust ni bila več tako pomembna in možganov lobanja lahko zasedel večji prostor. Izmenjevanje ledenih dob in toplih obdobij pred približno dvema milijonoma let na začetku kvartarja je zahtevalo prilagodljivost živih bitij, s katerimi se je človek še posebej dobro spoprijel. Znal se je zaščititi z ustreznimi oblačili in stanovanji ter svoje izkušnje prenesti kot pomembno zalogo znanja znotraj družbene skupine. Vendar so številne prednosti človekove evolucije, ki nam danes omogočajo aktivno oblikovanje okolja, povzročile tudi težke spremembe. Ena izmed njih je širitev EU lobanja, kar je pripeljalo do dejstva, da so ljudje rojeni v Ljubljani bolečina. Tako je bila največja velikost za rojstvo po naravni poti že dolgo dosežena.