Mobilnost kolčni sklep je mogoče omejiti v primeru displazija kolkov. Kompenzacijske osne napačne lege in a noga Razlika v dolžini lahko vpliva na vzorec hoje v displazija kolkov. Spremenjena obremenitev acetabuluma spodbuja razvoj kolčni sklep artroza. Bolezen displazija kolkov se pogosteje pojavlja pri deklicah kot pri dečkih.
5 preproste vaje za posnemanje
1. vaja - "Premostitev" 2. vaja - "Različica" 3. vaja - "Squatting" 4. vaja - "Raztezanje o Adduktorji"5. vaja -" Raztezanje upogibalcev kolka
Vsebina fizioterapije
- Mobilizacija
- Krepitev
- Raztezek
- Ročna terapija
- Fizična terapija
- Razvoj programa domačih nalog
Mobilizacija kolka in medenice igra pomembno vlogo pri terapiji kolčni sklep displazija. Mišično neravnovesje in omejevanje gibljivosti kolčnega sklepa krepi lajšanje telesne drže in spodbuja nepravilno obremenitev sklepa. Mobilizirajoča terapija služi vzdrževanju gibljivosti in funkcionalne učinkovitosti sklepa.
Zaradi anatomskih razmer pa so rezultati mobilizacije v nekaterih smereh gibanja omejeni in jih ne bi smeli vsiljevati, saj je stabilnost sklepov na teh območjih morda nezadostna. Mobilizacija običajno aktivno poteka pri bolniku. V praksi se aktivno izvajajo mobilizacijske vaje.
Za gibanje kolčnega sklepa z največjim možnim obsegom gibov se uporabljajo posebne vaje. Na primer, kroženje s kolenom pred telesom v velikem obsežnem obsegu je učinkovita vaja. Izdelati je mogoče omejene smeri gibanja in nato tehnike, kot so pasivno gibanje, pasivno raztezanje, terapevti lahko izboljšajo ročne terapevtske tehnike ali dopolnilno zdravljenje mehkih tkiv.
Vendar pa je večina dela, kar zadeva mobilizacijo sklepa, pacient. Ko je spoji Naloga bolnika je, da z rednimi, doslednimi vajami ohranja gibljivost kolčnega sklepa in okoliških sklepov, da se zagotovi uspeh terapije. Krepitev je verjetno eden glavnih poudarkov pri zdravljenju displazije kolčnega sklepa.
Ker je displazija kolčnega sklepa anatomsko nespremenljiva stanje, še posebej pomembno je, da morebitne šibke točke in nestabilnosti nadomestimo s ciljno usmerjenim programom krepitve, da bi se izognili dolgotrajni nepravilni obremenitvi samega kolčnega sklepa, pa tudi okolice spoji. Kot del procesa okrepitve je naveden stabilizacijski program okrepitve. V praksi je priporočljivo delo z lastno telesno težo, saj je to bolj funkcionalno kot vadba na strojih, ki bi jo morali uporabljati kot a dopolnjujejo.
Pacientu so prikazane vaje, ki jih je treba med terapijo razviti skupaj. Služijo za stabilizacijo stegnenice Glava v vtičnico in izboljšati skupno delovanje v vsakdanjem življenju. Uspeh okrepitvene terapije je odvisen od bolnika, ki mora po terapiji nujno redno in dosledno izvajati vaje sam, da zagotovi dolgoročno izboljšanje.
Raztezanje je zelo pomembna tudi pri zdravljenju displazije kolčnega sklepa. Služi za mobilizacijo kolčnega sklepa in je namenjen izboljšanju položaja sklepa v vdolbini. Čeprav je poudarek na krepitvi, krepitev šibkih mišičnih skupin vedno vključuje raztezanje mišic, ki preveč delajo, da bi omogočile stabilizacijo mišične mase ravnovesje.
Raztezanje je treba bolnika naučiti med terapijo, da ga lahko samostojno in pravilno izvaja doma. Na primer raztezanje glutealnih mišic v ležečem položaju (pacient seže okrog najetega tesno drugega pa obrne nad najetega noga, nato potegne tesno k v prsih z rokami je pretegnjena noga iztegnjena, raztezanje je treba čutiti na zunanji strani stegna) ali raztezanje upogibalcev kolka (iz ležečega položaja eno nogo primemo za stegno in jo potegnemo v prsni koš, tudi druga noga ostane dolga in iztegnjena na blazinici Glava in nazaj ostanejo sproščeni. Vlek je treba čutiti v dimljah) so pomembne vaje pri displaziji kolčnega sklepa. Terapevt lahko podpre raztezanje s pasivnimi tehnikami in po potrebi skrajšane strukture ročno obdela.
Raztezanje je treba držati približno 30 sekund, nato se položaj na kratko sprosti in po približno 20 sekundnem premoru se položaj ponovno zavzame. Zadostujejo 3-4 nizi. Pri manualni terapiji displazije kolčnega sklepa lahko pozitivno vplivamo na mehaniko sklepov.
V predelu kolčnega sklepa pogosto delamo s pasom, ki je nameščen okoli pacientovega tesno. To omogoča boljši vpliv na kolčni sklep. Cilj manualne terapije je izboljšati valjanje stegnenice Glava v acetabulumu.
Obstoječa displazija lahko povzroči kompenzacijsko nepravilno obremenitev in razbremenitev drže. Ti se lahko kažejo na primer na območju hrbtenice, kjer lahko nanje pozitivno vplivajo posebne manualne terapevtske tehnike. Po individualni diagnozi ročni terapevt prilagodi pacienta v določenem položaju in nato lahko na primer obdela faset spoji hrbtenice, za katere so pogosto odgovorni bolečina in napetost.
V okviru manualne terapije lahko poleg tehnik pasivne terapije za pacienta uporabljamo tudi aktivne vaje, katerih namen je pomagati pri obnovi mišične mase ravnovesje in preprečite nepravilno obremenitev zaradi spremenjenega položaja kolčnega sklepa. Fizikalna terapija se lahko uporablja tudi pri zdravljenju displazije kolčnega sklepa. Ker je displazija kolčnega sklepa obstoječa malformacija sklepa, je namen fizikalne terapije bolj ublažitev simptomov kot sprememba mehanike sklepov.
Vendar to pogosto vodi do napetosti in nepravilne obremenitve na območju samega kolka, vendar lahko spremenjena statika vpliva tudi na okoliške sklepe. Pri fizikalni terapiji displazije kolčnega sklepa se uporablja toplota (vroč zrak, rdeča luč, fango) sprostitev mišice. Elektroterapija in ultrazvok lahko uporabite tudi na ustreznem mestu.
Tok poveča kri cirkulacijo in lajša bolečina. Kopeli in vodna gimnastika se lahko uporablja v primeru displazije kolčnega sklepa za krepitev brez stresa. Pomembno je okrepiti mišice kolka in medenice, da zagotovimo mišično oporo glavi stegnenice v vdolbini.
Vodna gimnastika je idealen za to, saj se teža telesa zmanjša zaradi vzgona vode, sklep pa je zaščiten med delovanjem mišic. Displazija kolka je obstoječa sprememba v sklepu, ki je s terapijo ni mogoče temeljito spremeniti. Cilj je vplivati na mišično-stabilizacijski aparat tako, da se ohrani čim manj obremenjena fiziološka funkcija sklepov.
Pomembno je upoštevati, da se bo napredek terapije brez redne prakse izgubil. Mišice je treba trajno trenirati in krepiti, mišične skupine, ki se navadno skrajšajo, pa vedno znova raztezati. Posledica tega, da bolnik redno izvaja domače naloge, je odločilnega pomena za dolgoročni uspeh terapije.
Odgovornost pacienta je, da vpraša terapevta, ali obstajajo negotovosti glede vaj, ali zahteva različice vadbe, ki jih lahko na najboljši možen način vključi v svoj vsakdan. Terapevt naj poskrbi, da se program vadbe izvaja pravilno in da je izbira vaj optimalna in individualno prilagojena pacientu. Če se med vajami doma pojavijo pritožbe ali vprašanja, jih mora pregledati strokovnjak, da čim prej odpravi napake.
Vsi članki v tej seriji:
