Fizioterapija je nujna za bolnike, ki trpijo za Parkinsonovo boleznijo, da dolgo časa ohranijo svojo neodvisnost. Glede na to, kako napredovala je Parkinsonova bolezen, je fizioterapija pri funkcionalnem treningu usmerjena na tiste dejavnosti, pri katerih bolnik v vsakdanjem življenju občuti največje omejitve. Parkinsonova bolezen (PD) je opredeljena kot a stanje pri katerem bolnik kaže štiri glavne simptome.
To so pomanjkanje gibanja (bradi ali akinezija), povečana mišična napetost, ki vodi do togih, zobastih gibov (strogost), počitek tremor (tremor) in nestabilna drža (posturalna nestabilnost). Ti simptomi imajo za Parkinsonovega bolnika daljnosežne posledice, ki jih obravnava fizioterapija. Posledica bradikineze je, da bolnik, ki trpi za Parkinsonovo boleznijo, upočasni gibanje.
V večini primerov se pomanjkanje gibanja začne v zgornjih okončinah in pacientu otežuje izvajanje dejanj, ki zahtevajo fino motoriko, na primer zapiranje gumbov srajce. Če pozneje pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo prizadenejo tudi spodnje okončine, bolnik med hojo običajno naredi zelo majhne korake. Poleg tega mnogi bolniki s Parkinsonovo boleznijo težko začnejo in nehajo hoditi, torej začnejo gibanje in ga kasneje spet ustavijo.
Trening hoje je zato pomemben del fizioterapije. The obrazne mišice lahko tudi vpliva, tako da je viden le zelo majhen izraz obraza. Pogosto ta okoliščina privede do nesporazumov v komunikaciji s soljudmi, saj so čustva le oslabljena ali pa sploh niso zastopana v izrazih obraza.
Vsebina fizioterapije je zato namenjena izboljšanju intra- in medmišičnih usklajevanje pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo. Pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo so mišice trajno napete in zato trde, kar povzroča rigoroznost. Ko spoji pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo fizioterapevt v fizioterapiji premakne občutek, kot da so v bolnikovih sklepih zobniki, nad katerimi so premaknjeni.
To zobčasto gibanje povzroča dejstvo, da je ne samo igralna mišica zelo napeta, ampak tudi njen nasprotnik. Za gibljivost sklepa je vedno vsaj ena mišica, ki se premika v eno smer in ena, ki se premika v nasprotno smer. Običajno se mišična napetost uravnava tako, da na primer mišica ekstenzor počasi in nadzorovano zmanjšuje napetost, medtem ko mišica upogiba upogiba sklep.
Pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo ta mišična regulacija deluje slabo. To je treba obnoviti med ustreznimi fizioterapevtskimi sejami. Tremor (tremor v mirovanju) je pri bolnikih s PD običajno mogoče opaziti v mirovanju.
Pri usmerjenih gibih se običajno umiri postopoma, pri duševnem stresu pa se poveča tudi, ko je pacient prisiljen k hitrim usmerjenim gibom. Ostalo tremor ima počasno frekvenco približno 4-5 Hz, zato se imenuje tudi "sindrom zvijanja tablet". Nestabilnost drže pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo se razvije zaradi pomanjkanja gibanja, saj mišice ne morejo dovolj hitro reagirati na zunanje dražljaje.
Bolniki s Parkinsonovo boleznijo se zato težko ustrezno odzovejo na spotikanje med hojo ali nenamerni odriv od zunaj. Če pogledamo držo bolnika s Parkinsonovo boleznijo, lahko vidimo, da običajno stoji z upognjenim zgornjim delom telesa in Glava naslonjen na njegov zadnji del vratu nadomestiti. Vsebina fizioterapije mora zato vključevati tudi ravnovesje usposabljanje.
Poleg štirih glavnih simptomov imajo pogosto bolniki, ki trpijo za Parkinsonovo boleznijo bolečina v ramo in vratu območje zaradi nestabilne drže in togosti mišic. Pomanjkanje gibanja lahko privede do zmanjšane splošne ravni aktivnosti, kar pa lahko povzroči depresivne faze in zmanjšanje spomin pri nekaterih bolnikih s Parkinsonovo boleznijo. To je zato, ker je telo pametno in varčuje z viri, kar se ne uporablja, pa se zmanjša.
Vadba zahteva možganov moči, in če primanjkuje vadbe, se tudi možgani postavijo na zadnji gorilnik. Med drugim manj »sreče hormoni" kot naprimer serotonina in že napačno proizvedeni dopamin se nato proizvajajo, kar se lahko odraža v razpoloženju. Da bi to ohranil, fizioterapevt ustvari posebej zasnovano fizioterapijo. Opisane simptome povzroča regresija tako imenovanega korpusnega striatuma v bazalni gangliji od možganov, ki običajno ureja dopamin proizvodnje.
Dopamin je sporočilna snov in je potrebna za sprožitev gibalnih impulzov. Če ta snov manjka, manjka impulz gibanja. Glede na to je lahko razumeti, zakaj Parkinsonova bolezen vodi do pomanjkanja gibanja; preprosto premalo impulzov doseže mišice.
Čeprav je ta sprememba v možganov je mogoče zlahka nadomestiti z zdravili, ni ga mogoče preprečiti ali celo odpraviti. V fizioterapiji vzroka seveda ni mogoče odpraviti pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo, lahko pa vplivamo na posledice motene regulacije, da olajšamo potek bolezni in upočasnimo njeno poslabšanje. Za to mora fizioterapevt opraviti podroben pregled s pacientom, da ugotovi, kateri simptomi so še posebej izraziti in pri katerih dejavnostih v vsakdanjem življenju ga simptomi še posebej omejujejo.
Rezultat tega je fizioterapevtska delovna diagnoza med fizioterapijo. V večini primerov je cilj fizioterapije izboljšati hojo, narediti bolnike s Parkinsonovo boleznijo bolj samozavestne in s tem preprečiti padce. Poleg tega je pogosto glavni poudarek vzdrževanje fine motorike.
Tu naj bi fizioterapevt in delovni terapevt tesno sodeloval. Oba terapevtska cilja zahtevata uravnavanje mišične napetosti in gibanje. Za uravnavanje mišične napetosti lahko bolnik, ki trpi za Parkinsonovo boleznijo, izvaja posebne gibe v fizioterapiji s pomočjo fizioterapevta in se nauči vsakodnevnega programa samoizvajanja.
Ker bolniki s PD običajno nagibajo k hitrim korakom, medtem ko se nagibajo daleč naprej, obstaja večje tveganje padca. To je zato, ker ta drža premakne težišče telesa naprej in se nahaja zunaj pacientovega lastnega telesa. Tak vzorec hoje poveča tveganje za padce in poznejše poškodbe, kar pa lahko omeji neodvisnost in pospeši napredovanje bolezni.
Zato je pomembno, da fizioterapevt s PD med fizioterapijo dela na svojem vzorcu hoje. Dejavniki, ki jih je treba tu upoštevati, so ustrezno ravnanje in veliki, varni koraki. Če se nekdo poravna, se težišče telesa premakne nazaj proti sredini telesa.
Zato tveganje padca zmanjšamo s pokončno hojo in velikimi koraki. Da bi to preprečili, morajo bolniki s Parkinsonovo boleznijo med fizioterapijo izvajati velike gibe in redno ponavljati vaje. Študija Farley & Koshland leta 2005 je raziskala tako imenovano BIG metodo (velika = velika), pri kateri se določeni gibi pogosto ponavljajo v velikem obsegu, in ugotovila, da so bolniki s Parkinsonovo boleznijo, zdravljeni z BIG metodo, izboljšali svojo hojo hitrost s povečanjem dolžine koraka, natančnost rok pa se je izboljšala tudi na daljših razdaljah.
Da bi izboljšali držo pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo, se morajo naučiti čutiti središče svojega telesa. Da bi to naredil, se bo s pomočjo fizioterapevta naučil različnih vaj med fizioterapijo za nadzor in gibljivost medenice ter za ravnanje. Zanimivo je tudi omeniti, da študije o vibracijah celotnega telesa kažejo, da lahko trening z vibracijskimi ploščami prispeva k boljši stabilizaciji telesa.
O ravnovesje senzorji v muskulaturi se aktivirajo in povzročijo, da možgani sproščajo selne snovi, tako imenovane nevrotransmiterje, ki jih sicer pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo proizvajajo le v majhnih količinah. Mnogi fizioterapevti uporabljajo tak pripomoček na ustreznih sejah fizioterapije. Če ima bolnik s Parkinsonovo boleznijo (PD) težave z nekaterimi aktivnostmi in gibi v vsakdanjem življenju, je "Proprioceptivna nevromuskularna olajšava" (PNF) zelo primerna metoda zdravljenja v fizioterapiji.
Mišične funkcije stimulirajo (olajšajo) specifični dražljaji živčno-mišičnega sistema. Z aktivno-pomožnimi gibi uravnavamo mišično napetost in izboljšujemo usklajevanje in med fizioterapijo lahko dosežemo mišično moč. V PNF obstajajo različni vzorci gibanja, ki ustrezajo gibom iz vsakdanjega življenja ali so jim podobni, fizioterapevt pa jih izbere glede na cilj. Če na primer bolnik, ki trpi za Parkinsonovo boleznijo, težko vzame skodelico iz omare nad umivalnikom, fizioterapevt najprej analizira, kako pacient izvaja gibe in katera komponenta mu povzroča težave.
To je zato, ker ima na videz preprosto gibanje nad glavo veliko različnih posameznih gibalnih komponent, kjer bi lahko prišlo do omejitve gibanja ali premalo moči. To je treba upoštevati med fizioterapijo. Poleg tega postopek gibanja zahteva, da spoji se lahko prosto gibljejo
Zaradi visoke mišične napetosti se tu lahko pojavijo težave. V tem primeru lahko fizioterapevt ročno deluje tudi pri fizioterapiji mišic vezivnega tkiva ali na samem sklepu pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo in zmanjša prekomerno napetost ali sprosti blokade. Upognjena drža naprej pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo povzroči skrajšanje mišic v celotni steni čelnega trupa.
Mišice ostanejo gibčne skozi gibanje in postanejo trde zaradi imobilizacije. Pacient, ki trpi za Parkinsonovo boleznijo, mora na fizioterapevtskih sejah delati na svoji pokončnosti, da prepreči, da bi ostal v upognjenem položaju. Poleg tega lahko fizioterapevt nastopa raztezanje vaje in gibi za preprečevanje krajšanja mišic pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo.
Tu je treba med fizioterapijo nameniti posebno pozornost fleksorju kolka in v prsih mišice. Za bolnike s Parkinsonovo boleznijo je gibanje nujno! Redna vadba, tako med fizioterapijo kot tudi sama, lahko prepreči začarani krog skrajšanja mišic, okorelosti sklepov in bolečina, in neodvisnost se ohrani.
Znano je, da vadba dviguje razpoloženje in preprečuje depresija in izgubo spomin. Študija Hackney & Earhart iz leta 2010 priporoča, da bi prizadeti morali redno plesati. Glasba med plesom bolnikom, ki trpijo za Parkinsonovo boleznijo, olajša iskanje utripa, kar je pomembno tudi pri hoji, plesni partner pa lahko z dobrim vodstvom vodi (olajša) gibe. Poleg tega ne smemo zanemariti socialnega vidika plesa v skupinah, saj socialna izoliranost negativno okrepi simptome, spodbujanje socialnih stikov pa bolniku pomaga ohranjati samozavest in zaupanje v svoje sposobnosti.