Halucinacije (senzorične blodnje): vzroki, simptomi in zdravljenje

Halucinacije in senzorične iluzije so motnje zaznavanja. Prizadeta oseba v procesu čuti ali vidi vtise, čeprav za to ni mogoče najti pravih sprožilcev. Vsebina halucinacije in njihove manifestacije so različne - terapije običajno zdravijo vzročne dejavnike.

Kaj so halucinacije?

Halucinacije ali senzorične iluzije so v medicini uvrščene v skupino zaznavnih motenj. Halucinacije lahko imenujemo tudi blodnje. Med drugim se dojemajo stvari, ki niso objektivno resnične. Obstajajo različne oblike čutnih iluzij. Na primer, razlikujejo se med akustičnimi halucinacijami (npr. Slušni glasovi), optičnimi halucinacijami (zaznavanje slik), okusnimi halucinacijami (senzorične iluzije, ki vključujejo ključi) ali taktilne halucinacije (med drugim halucinacije na dotik ali otip). V medicini in psihologiji se halucinacije nadalje obravnavajo z vidika, kot sta njihova jasnost (tj. Jasnost ali razločnost, v kateri se osebi prizadenejo senzorične iluzije) ali njihova intenzivnost. Prav tako igra vlogo dejstvo, ali prizadeta oseba ve, da vsebina njenih halucinacij ne ustreza resničnosti.

Vzroki

Halucinacije lahko povzročijo različni dejavniki. Tu se odvisno od oblike čutnih iluzij možni vzroki razlikujejo. Slušne halucinacije lahko sprožijo psihiatrične motnje, kot so shizofrenija ali celo različne oblike depresija. Optične halucinacije lahko povzročijo tudi psihiatrične bolezni; na primer optične halucinacije opazimo v delirij kot rezultat alkohol odvisnost. Optične halucinacije lahko povzročijo tudi organske bolezni ali uporaba miselnosti droge (Kot kokain) ali zdravila. vonj in ključi halucinacije lahko med drugim sprožijo tumorske spremembe v možganov ali s prihajajočo epileptični napad - pa tudi z različnimi psihiatričnimi sindromi.

Simptomi, pritožbe in znaki

Pri halucinacijah je težko, da trpi, da jih trpijo kot resnične. Ne more ugotoviti razlike med čutno iluzijo in tem, kar je v resnici tam. Te senzorične iluzije so lahko slušne, vidne ali vohalne narave in lahko povzročajo nelagodje na zadevnem območju. Začetni simptom halucinacij je, da prizadeta oseba nenadoma zazna stvari na znanih krajih, ki jih še nikoli ni bilo. To je še posebej pogosto na vidnem polju. Na primer, na steni vidimo barvne površine, zaznamo spremenjene barve semaforjev ali podobno. Močno izražene halucinacije lahko povzročijo celotno situacijo. Pri slušnih halucinacijah prizadet človek običajno sliši glasove, tudi če je sam. Ti očitno govorijo o njem ali svetujejo. Značilno je tudi poslušanje glasbe. Pri vohalnih halucinacijah bolnik zavoha ali okusi nekatere neobstoječe snovi. Tu je še posebej težko ločiti med zablodo in resničnostjo. Obstajajo tudi čutne iluzije, ki se nanašajo na zaznavanje lastnega telesa. Tu na primer prizadete osebe čutijo, kako se določen organ premika ali raste. Prav tako se lahko pojavi občutek, da del telesa ni del telesa, v tem primeru se to zazna kot moteče ali boleče.

Diagnoza in napredovanje

Diagnoza halucinacij običajno temelji na pripovedih prizadetih posameznikov. Na podlagi bolnikovih opisov je možno, da diagnostik (zdravnik, psihiaterali psiholog) za določitev različnih značilnosti prisotnih senzoričnih halucinacij. Za zaslišanje bolnika ima diagnostik običajno na voljo različne vprašalnike, ki lahko pomagajo pri natančni oceni obstoječih halucinacij. Potek halucinacij je med drugim odvisen od vzrokov, na katerih temeljijo senzorične iluzije. Če gre za vzroke, ki jih je mogoče zdraviti ali pozdraviti, je običajno tudi ugodna napoved za boj proti s tem povezanim halucinacijam.

Zapleti

Pri halucinacijah ni mogoče splošno predvideti simptomov ali zapletov. V večini primerov so te vedno odvisne od tega, za kakšne halucinacije gre ali kakšno zdravilo jih je povzročilo. V večini primerov halucinacije po določenem času spet izginejo, tako da pritožbe ne trajajo trajno. Niso redki primeri, ko bolniki izgubijo zavest in omedlijo. Pri tem lahko pride do poškodb v primeru padca. Poleg tega prizadeti običajno ne morejo več pravilno oceniti svojih misli in dejanj, tako da obstaja večje tveganje za nesreče. Usklajevanje in kognitivne sposobnosti so tudi zelo omejene s halucinacijami. Prizadeta oseba lahko tudi doživi delirij in razvijejo hude psihološke simptome oz depresija. Poleg tega lahko halucinacije povzročijo potenje oz panični napadi. Neposrednega zdravljenja halucinacij ni. Vendar se mora prizadeta oseba vzdržati ustreznih snovi, ki so odgovorne za halucinacije. Če je bolnik odvisen, bo morda potreben umik droge. V mnogih primerih je potrebna tudi psihološka obravnava bolnika.

Kdaj je treba iti k zdravniku?

Ali se je treba za halucinacije posvetovati z zdravnikom, je običajno zelo odvisno od vzroka halucinacij. Če bi prizadeta oseba vzela alkohol ali drugo droge, halucinacije so pogost simptom, ki ga ni treba zdraviti. Simptomi izginejo sami v kratkem času. Če pa halucinacije trajajo dlje, se je treba posvetovati z zdravnikom. Če simptome povzročajo zdravila, se je treba posvetovati tudi z zdravnikom. Pacient se ne sme ustaviti ali zamenjati zdravil brez predhodnega posvetovanja z zdravnikom. Če pa se halucinacije pojavijo brez jemanja zdravil ali uživanja drog, se je treba posvetovati z zdravnikom, saj gre običajno za duševno motnjo, ki jo je v vsakem primeru treba zdraviti. V prvi vrsti se je mogoče posvetovati s splošnim zdravnikom, ki običajno prizadeto osebo napoti k psihologu oz psihiater. V primeru zasvojenosti z drogami se umik lahko izvede tudi za boj proti halucinacijam.

Zdravljenje in terapija

Učinkovito terapija za halucinacije se običajno začne z obravnavanjem vzrokov, ki stanje prisotne senzorične blodnje. Na primer, če halucinacije temeljijo na organskih boleznih ali disfunkcijah, lahko zgodnje zdravljenje teh motenj vodi pozitiven vpliv na povezane senzorične blodnje. Če so halucinacije posledica nekaterih zdravil, je lahko en terapevtski korak določitev ustreznih zdravil in ureditev spremembe zdravil. Pogosto pa različnih možnih sprožilcev senzoričnih halucinacij ni mogoče takoj in jasno opredeliti; zato je morda koristno kombinirati različne terapevtske pristope za razvoj individualno učinkovite terapije:

Na primer, ob prisotnosti psihiatričnih vzrokov za halucinacije, zdravilnih in psihoterapevtskih terapija korake lahko kombiniramo. Enako velja za organsko povzročene senzorične iluzije. V okviru psihoterapija, prizadeta oseba se lahko med drugim nauči bolje obvladovati obstoječe halucinacije. Na ta način je mogoče zmanjšati trpeči pritisk, povezan s čutnimi iluzijami za posameznika.

Obeti in napovedi

Ker halucinacije same po sebi niso bolezen, za te pritožbe ni osnovne napovedi. Pojav halucinacij določa prisotna osnovna bolezen, zato jo je treba oceniti na individualni osnovi. Če je osnovno bolezen mogoče pozdraviti, se zmanjša tudi senzorična blodnja. Pri nekaterih bolnikih je zato možno popolno zdravljenje. V primeru začasnega akutnega stanje ki jih sprožijo zdravila oz alkohol, bolnik običajno doživi spontano zdravljenje. Zaznavne iluzije se postopoma umikajo, ko se toksini razgrajujejo in odstranjujejo iz organizma. V večini primerov popolnoma izginejo v nekaj urah ali nekaj dneh duševna bolezen prisotne, se lahko skozi bolnikovo življenje pojavljajo senzorične iluzije. Na primer, so del bolnikove klinične slike v Ljubljani shizofrenija ali druge osebnostne motnje. Pogosto te motnje niso ozdravljive. Z dajanjem zdravil pojav halucinacij v veliki meri omilimo ali začasno onemogočimo. Kakor hitro pacient preneha jemati zdravila, se halucinacije ponovijo. V nekaterih primerih bolniki nimajo vpogleda v svojo bolezen. Zato se ne podvržejo terapija in zato ne iščite zdravljenja. Ti ljudje ponavadi ne trpijo za hudimi boleznimi in na koncu doživljajo halucinacije skozi vse življenje.

Preprečevanje

Preprečevanje razvoja halucinacij je lahko tudi predvsem v zgodnjem zdravljenju psihiatričnih ali organskih težav. Če te možne vzroke senzoričnih blodenj nadzorujemo s posebnimi zdravljenji, se tveganje za pojav halucinacij zmanjša. Poleg tega lahko odgovorna uporaba zdravil in opojnih snovi prepreči različne oblike halucinacij in senzoričnih blodenj.

Spremljanje

V primeru halucinacij se možnosti oz ukrepe naknadne oskrbe je običajno zelo odvisno od vzroka in resnosti teh simptomov. Zato ni mogoče predvideti splošnih možnosti za nadaljnjo oskrbo. Najprej in predvsem stanje mora zdravnik pravilno zdraviti, da lahko simptome ublaži. Če pride do halucinacij zaradi jemanja nekaterih zdravil ali zdravil, jih je treba prekiniti. V tem primeru bi moral zdravnik redno opravljati redne preglede, da bi pravilno opravil umik. V primeru drugih psiholoških motenj oz depresija, je običajno potrebno zdravljenje pri poklicnem psihologu. Vendar pa so tudi razgovori s sorodniki ali prijatelji zelo koristni in tudi koristni ter lahko ublažijo nelagodje halucinacij. Najprej in najpomembnejše je, da je treba sprožitev ali osnovni pogoj za halucinacije identificirati in zdraviti, da se trajno zdravijo te blodnje. V hujših primerih bo bolnik potreboval zdravljenje v zaprti bolnišnici. Svojci naj bolnika seznanijo s simptomi halucinacij in ga prepričajo, naj poišče zdravljenje. Neredko je v veliko pomoč tudi stik z drugimi obolelimi.

Kaj lahko storite sami

Halucinacije spadajo med duševne bolezni, na katere prizadeta oseba nima več vpliva. To vodi v dejstvo, da v vsakdanjem življenju oboleli osebi ni mogoče samopomoči. Sam se ne zaveda, da je podvržen čutni iluziji, tako da je nemogoče, da bi se nanjo odzval. Tudi z obstoječo diagnozo in informacijami o bolezni sam nima možnosti ukrepanja. Zato so v teh primerih pozvani predvsem svojci ali osebe iz bližnjega socialnega okolja prizadete osebe. Priporočljivo je, da se izčrpno informirajo o bolezni, da se izognejo nesporazumom. Izvedejo lahko več o lastnih možnostih za pomoč in izvejo, kako se zaščititi ali ločiti. Pogosto jih je treba poučiti o tem, katere vedenjske vzorce bolne osebe je treba obravnavati kot del bolezni. To pomaga, da se lahko ustrezno odzovemo na težke situacije. V mnogih primerih bi morali ožji sorodniki sami sprejeti psihološko pomoč, da bi lahko dobro obdelali dogodke. V primeru halucinacij na obolele pogosto gledajo kot na nevarnost zase in za druge. Zato bi bilo treba preučiti možnosti za zdravstveno oskrbo, da bi lahko sprejeli najboljše odločitve za vse vpletene.