Okvara sluha (sopomenke: Disacusis; Dysacusis; Hypacusis; Hypoacusis; Surditas; Naglušnost; ICD-10-GM H91.9: Izguba sluha, nedoločen; ICD-10-GM H91.1: Presbycusis) so pogosta omejitev v starosti.
Razlikujejo se štiri oblike okvare sluha:
- Hypacusis - izguba sluha (spekter je od komaj zaznane okvare sluha do gluhosti).
- Hiperakuzija - povečan sluh v smislu patološko finega sluha.
- Spremenjeno zaznavanje sluha - npr. Diplacusis (dvojni sluh), parakuza (lažno akustično zaznavanje), npr. Moten usmerjeni sluh.
- Akustična halucinacije - npr delirij, psihoza ali kot zvočna avra v epilepsija.
Značilno poslabšanje sluha v starosti se v pogovoru imenuje tudi starost izguba sluha (prezbikus).
Izguba sluha v starosti vpliva predvsem na visoke frekvence, že stari 30 let kažejo statistično pomembno omejitev v visokofrekvenčnem območju. Lahko pa vplivajo tudi na nizke in srednje frekvence, tj. Na obseg, pomemben za govor. To bi lahko pokazali v veliki ocenjeni študiji, v kateri so primerjali več starostnih skupin.
Najvišja frekvenca: približno 40% ljudi, starejših od 65 let, trpi zaradi starostna izguba sluha (ARHL).
Prevalenca izgube sluha, ki zahteva zdravljenje, je 19%. Od 65. leta starosti 50% trpi zaradi motenj sluha. Razširjenost naraste na 80% pri ljudeh, starejših od 85 let.
Incidenca (pogostost novih primerov) za prirojeno obojestransko izgubo sluha je približno 1.2 primera na 100,000 novorojenčkov na leto (v Nemčiji).
Potek in napoved: prizadeti posamezniki se bolj zavedajo nastopa izgube sluha med 50. in 60. letom starosti kot tisti, starejši od 60 let; možno je, da se slednji sčasoma navadijo na izgubo sluha. Kongenitalna dvostranska izguba sluha je v 30% primerov med 3. in 6. letom starosti progresivna (napreduje), tako da tudi blažja izguba sluha zahteva ponavljanje spremljanje v presledkih od treh do šestih mesecev! Zdravljenje izgube sluha je povezano z vzroki. Glede na stopnjo resnosti lahko motnje sluha močno zmanjšajo kakovost življenja prizadetih.
