Hipertiroidizem | Ščitnica

Hipertiroidizem

Prekomerno aktivna ščitnica je v medicinski terminologiji znana tudi kot hipertiroidizem. Gre za bolezen, ki je povezana s povečano proizvodnjo ščitnice hormoni tiroksin (T4) in trijodotironin (T3). Razširjenost hipertiroidizem je v Nemčiji najpogostejši vzrok avtoimunska bolezen Gravesova bolezen ali funkcionalna avtonomija Ščitnica.

Med 20. in 40. letom starosti Gravesova bolezen velja za najpogostejši sprožilec hipertiroidizem, medtem ko funkcionalna avtonomija velja za najpogostejši sprožilec bolezni ščitnice od 50. leta dalje. Simptomi hipertiroze so zelo raznoliki. Povečana tvorba hormonov ima poseben učinek na presnovo in cirkulacijo, vpliva pa tudi na psihološko počutje in rast.

Bolniki se navadno pogosto pritožujejo nad živčnostjo, nemirom, nespečnost, povečano potenje in hujšanje. Poleg tega izpadanje las, lahko pride do povečanega apetita in žeje, povečane pogostnosti blata z morebitno drisko in mišičnimi težavami (miopatija). V redkih primerih se lahko razvijejo moški bolniki s hipertiroidizmom ginekomastija (povečanje mlečne žleze); pritožujejo se tudi ženske menstrualne motnje.

Značilna ugotovitev imunološko povzročenega hipertiroidizma je pretibialni miksedem (= napenjanje kože na golenični kosti zaradi kopičenja glikozaminoglikanov). Terapevtsko zdravljenje hipertiroze se običajno izvaja s tako imenovanimi tirostatičnimi zdravili. Ta zdravila zavirajo novo sintezo ščitnice hormoni z različnimi mehanizmi z namenom doseči eutireozo (= normalna proizvodnja ščitnice).

Hipertiroidizem lahko zdravimo tudi kirurško. Predpogoj pa je eutirotično metabolično stanje pred začetkom operacije z uporabo tirostatičnih zdravil. Kasnejše nadaljnje zdravljenje z L-tiroksin je obvezna, saj je delna resekcija (odstranitev nekaterih delov) Ščitnica lahko povzroči hipotiroidizem, tj.

Pogost neželen zaplet med operacijo je poškodba vratu vratu grla (ponavljajoča se pareza), saj je topografsko tesno povezano z Ščitnica. Vozliči v ščitnici je mogoče zaznati pri več kot 50% prebivalstva, odstotek pa se s starostjo povečuje. Po študijah je vozlišče mogoče zaznati pri vsaki drugi odrasli osebi od 65. leta dalje.

Vozliči so lahko ciste (vdolbine, napolnjene s tekočino), izrastki, brazgotine in kalcifikacije, pa tudi spremembe v ščitničnem tkivu, ki proizvajajo hormone. V medicinski terminologiji ločimo "hladne", "tople" in "vroče" vozličke glede na vozlišča, ki proizvajajo hormone. Izraz hladen, topel ali vroč pa se ne nanaša na temperaturo vozlišča, temveč na njegovo aktivnost, tj. hormoni ali ne.

To proizvodnjo hormona lahko izmerimo s pomočjo ti scintigrafija. To vključuje ustvarjanje barvite slike ščitnice z uporabo različnih barv. Dejavnost območja določa, katera barva je prikazana na sliki.

Tako se barve vročih, zelo aktivnih predelov spremenijo v tople tone, kot sta rdeča in rumena, ter v hladne barve, kot sta modra in zelena, z zmanjšano aktivnostjo. Za takim predelom hladnega vozlišča je pogosto preprosta sprememba tkiva, ki ne more več proizvajati hormonov. To so lahko ciste (votline, napolnjene s tekočino), adenomi (benigna proliferacija celic, ki proizvajajo hormone), kalcifikacije ali brazgotine v tkivu.

V redkih primerih (največ 5%) pa je lahko za njim tudi maligni tumor. Hitra rast in groba, nespremenljiva konsistenca lahko vnaprej kažeta na maligno rast.

Zaradi tega redkega vzroka je treba vedno zdraviti mrzlo kepo. Končno diagnozo lahko postavimo s fino iglo punkcija, nezapleten način biopsijo. Tu se skozi tanko iglo vzame majhen vzorec tkiva in pregleda pod mikroskopom.

Odvisno od tega, ali je sprememba takrat dobra ali maligna, se postopek zdravljenja razlikuje od opazovanja do rednega ultrazvok pregledi za popolno odstranitev ščitnice. Radioiodinsko zdravljenje ni učinkovit pri hladnih vozličkih. Ker postopek temelji na absorpciji radioaktivnih snovi joda celice in ti vozlički absorbirajo malo joda, celic ni mogoče boriti na ta način in terapija ne more imeti nobenega učinka.