Homeopatija | Otekle mandlje

Homeopatija

Nekateri ljudje menijo, da je homeopatsko zdravljenje učinkovito otekle mandlje. Zdravljenje mora biti individualno glede na vzroke in simptome. Priporočljivo je poiskati nasvet pri strokovnjaku.

Na primer, fitolaka se lahko uporablja, ko nabrekne mandlji so temno rdeče, je zabodel bolečina, težave s požiranjem, utrujenost, jezik je prevlečen na sredini in vroči napitki povečajo bolečino. Namesto tega Apis mellifica lahko podpira, če otekle mandlje so ogenj rdeče, uvula je otekel, grlo in žrela se počutijo otekle, usta je suh, a ne žejen in težave pri požiranju pojavijo se zlasti pri jedi in pitju. Poleg tega hepar sulfuris lahko podpira v gnojnem tonzilitis ko je intenzivno, zbadajoče bolečina sevanje v uho in občutljivost na mraz in napetost.

Mercurius se lahko uporablja tudi za boleče, gnojne tonzilitis s slabim zadahom in povečanim slinjenjem. Lahezis se lahko uporablja tudi za enostransko lajšanje otekle mandlje in vneto grlo, ki ga poslabšajo topli napitki. Belladonna in druge snovi imajo lahko tudi podporni učinek.

Praviloma se priporoča 5 globul 3-krat na dan, v ustrezni jakosti, dogovorjeni s strokovnjakom. Če se simptomi ne izboljšajo ali poslabšajo, se je vsekakor treba posvetovati z zdravnikom. Homeopatski ukrepi ne nadomeščajo običajnega zdravljenja.

Domača sredstva

Trajanje otečenih tonzil se lahko zelo razlikuje glede na vzrok in okoliščine. V primeru nezapletenih akutni tonzilitis, simptomi običajno izzvenijo po 3-5 dneh. Pogosto se bolezen popolnoma pozdravi po 1-2 tednih brez trajnih poškodb.

V nekaterih primerih pa tonzilitis lahko traja dlje kot tri mesece. Nekateri avtorji to imenujejo kronični tonzilitis. Drugi že opredeljujejo tonzilitis, ki traja dlje kot dva tedna, kot a kronična bolezen.

Drugi avtorji govorijo o tem kronični tonzilitis če se pojavi večkrat na leto. O številki se tudi polemično govori. Obstajajo tudi avtorji, ki opredeljujejo kronični tonzilitis odvisno od klinične slike, tj. simptomov prizadete osebe. Na koncu ostaja naloga lečečega zdravnika, da individualno oceni in priporoči ustrezne ukrepe.