Sopomenke
Cerebrospinalna tekočina Medicina: Cerebrospinalna tekočina
Definicija
Cerebrospinalna tekočina (liquor cerebrospinalis), znana tudi kot cerebrospinalna tekočina, je endogena tekočina, ki se v veliki meri tvori v komorah (komorah) možganov s pomočjo specializiranih žilnih pleksusov, tako imenovanih plexus choroidei. Nastane s filtriranjem kri. Človeško telo ima približno 100-150 ml cerebrospinalne tekočine (tekočine).
Ker pa specializirane celice pleksusa žilnice jajčeca proizvedejo približno 500 ml cerebrospinalne tekočine na dan, celotno količino tekočine je treba zamenjati med 3 in 4-krat na dan. To se naredi z reabsorpcijo cerebrospinalne tekočine v venski žilni sistem preko izboklin kože pajkove mreže (arachnoidea). Izrastki so znani kot Pacchioni granulacije ali arahnoidne resice.
Če tega nadaljevanja ne bi bilo, bi se intrakranialni tlak nenehno povečeval in vodil v hidrocefalus. Normalni pritisk cerebrospinalne tekočine je med 70 in 220 mmH2O, vendar lahko niha ves dan, pa tudi med dihanje ali pri menjavi položaja. Ker je cerebrospinalna tekočina povezana s tkivno tekočino možganov, njegova sestava je podobna.
S splakovanjem okoli možganov in hrbtenjača, cerebrospinalna tekočina ščiti osrednjo živčni sistem pred zunanjimi vplivi, kot so vibracije. Prav tako naj bi imel hranilno funkcijo za živčne celice. Natančnejše podrobnosti pa še niso znane.
Cerebrospinalna tekočina / hrbtenična tekočina se nahaja v dveh anatomsko ločenih prostorih, ki pa sta med seboj povezana: zunanji in notranji likvorni prostor. Sistem je sestavljen iz 4 zaporedno povezanih prekatov: 2 simetrična prečna prekata v možgane (telencefalon), 3. prekat v diencefalonu in 4. prekat v romboidnih možganih (rombencefalon). Prekati so med seboj povezani.
Med obema stranskima prekatoma in 3. prekatom obstaja povezava v obliki enega foramen interventricularis. Vodovod vodi od 3. do 4. prekata. Slednja prehaja v osrednji kanal hrbtenjača.
Zunanji in notranji prostor CSF sta povezana tudi prek skupaj treh odprtin: dveh stranskih odprtin in ene srednje odprtine, ki vodijo iz prekatnega sistema v subarahnoidni prostor. Pregled cerebrospinalne tekočine, pridobljene med punkcija omogoča sklepanje o povzročitelju bolezni. Patogen bolezni je lahko bakterijskega ali virusnega izvora.
Včasih so povzročitelji bolezni tudi glive, v primeru a možganski tumor, tumorske celice lahko zaznamo tudi v cerebrospinalni tekočini. Sestava elektroliti, sladkor (glukoza) in beljakovin omogoča določitev, katera terapija je najprimernejša. Ta sistem lahko dobro ponazorimo na primeru meningitis.
Na primer pri bakterijsko povzročeno meningitis, se beljakovine močno povečajo, sladkorja pa je zelo malo in laktat se tudi močno poveča. Virusno meningitis, po drugi strani pa beljakovin so le nekoliko povišani, medtem ko sladkor in laktat ostanejo neopazne. Poseben primer je meningitis, ki ga povzroča tuberkuloza patogen.
Tudi tukaj se beljakovine močno povečajo, toda laktat se le nekoliko poveča, medtem ko se sladkor zmanjša.
- Zunanji cerebrospinalni tekočinski prostor se nahaja med obema delom mehkega meninge, med pia mater in kožo pajkove mreže (arachnoidea). Ta vrzel, v kateri teče cerebrospinalna tekočina, se imenuje tudi subarahnoidni prostor in se nahaja okoli možganov in hrbtenjača.
- Notranji prostor cerebrospinalne tekočine je sestavljen iz sistema votlin v možganih, tako imenovanega ventrikularnega sistema.
Ti prekati vsebujejo tudi pleksuse, v katerih nastaja likvor. Imajo torej transportno in proizvodno funkcijo.
Seveda se v hrbtenični tekočini ne preučujejo le ti parametri. Tako imenovano cerebrospinalno tekočino običajno še vedno pregledujejo mikrobiologi.
Med pregledom patogene inkubiramo iz cerebrospinalne tekočine, tako da je po nekaj dneh jasno, za kateri specifični patogen gre. To so lahko bakterije kot sta meningokok ali pnevmokok. Nato jih je mogoče zdraviti antibiotiki.
Pomembno je izbrati pravi antibiotik, kar določi tako imenovani antibiotični test. Za ta antibiogram se gojijo gojišča z bakterije in različni antibiotiki in inkubirali nekaj dni. Če lahko bakterija kljub antibiotiku raste, se to imenuje odpornost. Če bakterija ne more rasti na mestih, kjer je tudi antibiotik, lahko s tem antibiotikom zdravimo to bakterijo.
O protitelesa IgM in IgG na začetku igrata pomembno vlogo pri diagnozi virusnih patogenov. Te protitelesa proizvaja telo in omogoča sklepe, ali gre za staro ali novo virusno okužbo. Virusno beljakovin, ki so tako rekoč vizitka podjetja virusi, lahko pregledamo z Western blotom ali z imunofluorescenčnim testom. Če želimo virus sam razgraditi, lahko izvedemo zaporedje genoma.
