Ker naše dojemanje nikoli stoodstotno ne ustreza resničnosti, je meja zaznavnih iluzij ali motenj tekoča. Na primer, zaznavamo barve, čeprav sama svetloba ni obarvana, ampak ima le različne valovne dolžine, ki jih vidni organ ustrezno interpretira in možganov; številne živali na primer barve dojemajo drugače kot ljudje.
Optične iluzije in motnje zaznavanja.
Čeprav je meja med optičnimi iluzijami in motnjami zaznavanja zabrisana, obstajajo razlike:
- Optične iluzije kot - običajni - vizualni vtisi, ki nasprotujejo objektivnim spodbudnim dejstvom, so verjetno znani vsem. Izhajajo iz konstrukcije in delovanja oči, napačnih interpretacij ali napačnih presoj. Če na primer piko postavite na sredino šestih majhnih pik in šestih velikih pik in si ti dve sliki ogledata drug ob drugem, se pika na sredini majhnih pik zdi večja kot na drugi sliki. Drug primer sta dve vzporedni črti, ki sta videti ukrivljeni, ko je med njimi postavljena mreža žarkov.
- Motnje zaznavanja pa so vzrok za - začasno ali trajno - omejeno ali okvarjeno delovanje samega senzoričnega organa, prevodne poti ali možganov. Tipični primeri so halucinacije - zaznave, pri katerih ni zunanjih dražljajev - na primer zaradi izpostavljenosti toksinom (alkohol, droge), pri telesnih boleznih (na primer epilepsija) Ali duševna bolezen (npr. shizofrenija). Prizadeti se zdi to zaznavanje resnično. Nasprotno pa pri psevdohalucinacijah, kakršne se pojavijo med spanja, prizadeta oseba spozna, da halucinira. V zablodnem zaznavanju so prisotni resnični dražljaji, ki pa so patološko reinterpretirani (na primer naključna hupa se zazna kot osebni signal).
V zvezi s stalno izpostavljenostjo dražljajem iz okolja se motnje zaznavanja pojavljajo precej redko - znak, kakšen podvig naš organizem nenehno počne.
Motnje zaznavanja so redke
V zvezi z nenehnim dražljajevskim vplivom iz okolja se motnje zaznavanja pojavljajo precej redko - znak, kakšen mojster nenehno izvaja naš organizem.
