Inervacija povezuje organe, tkiva in dele telesa z živčni sistem, ki omogoča kompleks interakcije znotraj telesa. Električni in biokemični dražljaji se prenašajo skozi živčne celice in živčna vlakna. Poškodba živčnih struktur lahko povzroči motnje v delovanju motorja, neobčutljivost in celo življenjsko nevarne posledice.
Kaj je inervacija?
V medicini je inervacija funkcionalna oskrbovalna mreža živčnega tkiva. Organi, pa tudi deli telesa ali vrste tkiv, kot je mišično tkivo, se inervirajo z živčnimi celicami in živčnimi vlakni. V medicini je inervacija funkcionalna oskrbovalna mreža živčnega tkiva. Organi, pa tudi deli telesa ali vrste tkiv, kot je mišično tkivo, se inervirajo z živčnimi celicami in živčnimi vlakni. Živčne celice (nevroni) so odgovorne za zaznavanje dražljajev in obdelavo živčnih impulzov. Živčna vlakna so podaljški živčnih celic. Imenujejo se tudi aksoni, vključno s sosednjimi plaščnimi strukturami in vodijo električno vzbujanje stran od živčne celice telo. Innervacija z aksoni, njihovimi ovojnicami in nevroni na koncu zagotavlja delovanje vseh telesnih procesov. Somatska inervacija je tisto, kar nevrologi imenujejo senzorična in motorična inervacija. Vegetativna inervacija je vitalnega pomena in jo delimo na simpatično in parasimpatično inervacijo.
Funkcija in naloga
Inervacija v telesu izvaja občutljive, avtonomne in motorične funkcije. Senzorična živčna vlakna so povezana z receptorji. Ti receptorji registrirajo občutke. Primer so mehanoreceptorji koža plasti, ki registrirajo dotik in pritisk. Nociceptorji zaznajo bolečina dražljaji in termoreceptorji koža so odgovorni za zaznavanje temperature. Živčna vlakna, povezana s temi senzoričnimi receptorji, oddajajo vzbujanja aferentno, torej proti centralni živčni sistem. Ta prenos se običajno zgodi s projekcijo in zagotavlja, da dražljaj doseže možganov in navsezadnje miselna zavest. Znotraj skupine senzorične inervacije včasih govorimo o senzorični inervaciji, kadar govorimo o senzoričnih organih očesa, ušesa in žrela. Inervacija notranjih organov, po drugi strani pa se imenuje tudi viscerosenzorična inervacija. Ta živčna vlakna prenašajo občutke iz notranjih organov do osrednjega živčni sistem. V večini primerov pa se ti nevroni in aksoni štejejo za del avtonomnega živčnega sistema, saj življenje ne bi bilo mogoče brez tega vzbujanja. Avtonomni živčni sistem je sestavljen iz parasimpatične, simpatične in enterične inervacije. Te živčne povezave nadzorujejo prebavo, dihanje, funkcije žlez in gibanje srce mišice. Za razliko od srce mišice, skeletne mišice niso povezane z avtonomnim živčnim sistemom. Inervira jih motor živci. To pomeni, da se vzbujanje prenese na njihova posamezna mišična vlakna prek tako imenovane končne plošče motorja. Na ta način ukaz centralnega živčnega sistema spodbuja krčenje skeletnih mišic. V tem primeru se dražljaji torej ne prenašajo v centralni živčni sistem, temveč izven osrednjega živčevja. V povezavi z motorjem živci skeletnih mišic zato zdravniki govorijo tudi o eferentni inervaciji. Vendar pa v vsako mišico naletijo tudi aferentna živčna vlakna, ki registrirajo trenutni tonus mišic in jih prenesejo v centralni živčni sistem. Prenos akcijskih potencialov znotraj živčnega sistema je bodisi biokemičen bodisi bioelektričen. Pri biokemičnem prenosu se uporabljajo tako imenovani nevrotransmiterji. Ti nevrotransmiterji so biokemijski sel. Izloča jih eden živčne celice in ga prepoznajo druge živčne celice. Na ta način lahko komunicirajo tudi živčne celice, ki niso neposredno druga ob drugi. Električni prenos v živčnem sistemu pa poteka s pomočjo nabitih delcev soli iz celičnih membran. Membranski potencial celic je posledica razlike med zunanjim in notranjim okoljem celice. To razliko zazna membrana in je prisotna kot električna napetost. Na ta način nastane kompenzacijski tok, ki tvori jedro prenosa električnega signala. Na splošno zaznavanje, gibanje in notranji procesi organizma ne bi bili mogoči brez inervacije.
Bolezni in bolezni
V živčnem sistemu lahko živčne celice odmirajo zaradi različnih procesov. Eden najpogostejših vzrokov je pomanjkanje kri pretok. Na primer zaradi ustavitve datoteke srce, kri pretok je prekinjen, kar lahko poškoduje živčno tkivo. V tem primeru pogosto pride do inervacije možganov je prizadeta. Ta celična smrt živčnih celic v možganov lahko povzroči različne simptome. Na motorične funkcije lahko vpliva tudi na zaznavanje. Presnovne motnje živčnega tkiva lahko sprožijo tudi disfunkcije ali oslabljen prenos dražljaja. Pri takih presnovnih motnjah se toksini pogosto kopičijo v možganih. Vnetja v živčnem sistemu lahko povzročijo prav toliko škode. Takšni pojavi se na primer pojavljajo v multipla skleroza, v katerem je imunski sistem napačno prepozna lastne celice telesa kot tuje in napada tkiva osrednjega živčevja. Najpogostejši zgodnji simptomi okvare živčnega sistema so ključi zmedenost, motnje gibanja ali senzorične motnje, kot so otrplost in mravljinčenje. Mal občutki so lahko prisotni, na primer v obliki diabetika polinevropatija, v katerem je pomanjkanje kri pretok je odgovoren za škodo. Nalezljive bolezni kot Lymska bolezen ali degenerativne bolezni so lahko povezane tudi s poškodbami živčnega sistema. V nekaterih okoliščinah so celo mehanske poškodbe, kot so travmatska poškodba možganov lahko vplivajo na živčni sistem. V hudih primerih živci so pretrgani v nesreči. Posledica je lahko tudi otrplost ali motorična okvara. Poleg tega poškodbe živcev v hrbtenici je še posebej nevarno. Lahko se zgodi, da si prereže živce rastejo ven, ki tvori nevroma, ki povzroča precejšnje bolečina. Danes se bodo lahko odrezani živci spet pridružili. Vendar pa je ta postopek zelo dolg, saj živčna vlakna rastejo samo en milimeter na dan. Terapevtski uspeh torej nastopi šele po bistveno daljšem času, kot je na primer pri celjenju zlomov kosti oz rane.
