insulin

Insulin je endogeni hormon, proizveden v trebušna slinavka. Inzulin povzroči absorpcijo sladkorja iz kri v jetra in mišice. To povzroča kri raven sladkorja pade.

Insulin, znan tudi kot insulin, insulinski hormon ali otočni hormon, lahko uvrstimo v razred proteohormonov. Za vse člane tega hormonskega razreda je značilna visoka topnost v maščobah. Po drugi strani na vodne raztopine tako rekoč ne vplivajo.

Inzulin je za vse vretenčarje in sesalce eden najpomembnejših hormoni to je treba nadomestiti, če je pomanjkljivost. Inzulin je eno najpomembnejših zdravil v Sloveniji sladkorna bolezen. Insulin se običajno uporablja pri tipu 1 sladkorna bolezen in v naprednih stadijih diabetesa tipa 2, ki se ne odziva več na peroralna zdravila.

Tvorba insulina (sinteza)

Tkivni hormon inzulin se proizvaja v tako imenovanih ß-celicah Langerhansovih otočkov v trebušna slinavka. Genetske informacije o sintezi insulina so kodirane v kratkem kraku 11. kromosoma. Med sintezo insulina se v prvem koraku tvori predhodnik hormona preproinsulin.

Ta predhodnik je z dolžino 110 aminokislin veliko večji od dejanskega aktivnega hormona. Med fazo obdelave (faza prilagoditve) se predhodnik insulina skrajša in spremeni v dveh korakih. Najprej se beljakovine zložijo tako, da tvorijo tako imenovane disulfidne mostičke.

Sledi predelava hormonov, med katero se dejansko skrajša predinsulin. Tako imenovana signalna zaporedja se najprej ločijo od še predolgega predhodnika hormona (nastane drugi predhodnik: proinsulin). Običajno obsegajo približno 24 aminokislin.

V predhodniku hormona signalna zaporedja služijo kot signali za absorpcijo v posebne predele celic. Je torej neke vrste prepoznavna lastnost hormona. Nato je treba ločiti še en del tkivnega hormona, C-peptid.

Po spremembi hormona ostane zrel, aktiven insulin. Ta je na koncu sestavljen iz dveh peptidnih verig (A- in B-verige), ki sta povezani preko dveh disulfidnih mostov. Tretji disulfidni most tvori stik med dvema aminokislinama A-verige. Končane molekule insulina nato zapakiramo v vezikle in jih stabiliziramo z dodatkom cinkovih ionov.