Zakoni, po katerih se v vesolju vrtijo nebesna telesa in jeziki drugih ljudstev, so mnogim staršem in učiteljem pogosto bolj znani kot zakoni, po katerih otrok odrašča. Pa vendar je tako pomembno, da temeljito preučimo fizične temelje in duševne razmere naših otrok.
Fizični razvoj v puberteti
Treba se je zavedati, da je upravičena vsaka starost veljavnost in priznanje. Nič ni bolj narobe, kot če otroka štejemo za pol, nedokončano ali celo neumno odraslo osebo. Ena od velikih sprememb, ki jo doživlja naše telo, ki raste, je puberteta, torej spolno zorenje. Pri dečkih običajno pade med 12. in 17. letom. Dekleta, ki imajo vedno rahlo Glava začnite s fanti v njihovem razvoju, običajno gredo skozi puberteto med 10. in 14. letom starosti. Med puberteto zdaj opazite tri faze. Prvič, obdobje hitre rasti dolžine in presenetljivega povečanja metabolizma, torej obdobje, ki je dobro znano vsaki materi, ko so oblačila vedno prekratka, sendviči pa vedno premajhni. Sledi faza največjega fizičnega neravnovesja. Sprememba glasu se nastavi, poteze obraza postanejo bolj grobe, otročje linije bolj koščene in mišičaste. Dobro proporcionalen videz celote fizično je začasno motena. To vodi do pregovorno dolgočasnih in grudastih gibov pubescentov. Nazadnje je za tretjo fazo značilno dejstvo, da so spolne žleze zagotovo dobile svoj pomemben pomen v življenju. Posameznik je postal polnoleten.
Psihološki razvoj v puberteti
Na podlagi teh fizioloških sprememb in morda celo bolj značilnih od njih se spremeni psiha. Zato je nujno, da smo poleg osebnih lastnosti pozorni tudi na starostne psihološke posebnosti mladostnika. Posamezne manifestacije so v veliki meri odvisne od življenjskih razmer, torej vzgoje in vplivov okolja, kar ima lahko pozitiven ali negativen učinek. Otroci pogosto postanejo okorni iz dneva v dan, tudi na področjih, ki so jih sicer najbolj obvladali. Nato nastopi čas nemira in živčnosti, prehod med igrivim otroštvo in resnost odraslosti, poigravanje z vsem, kar se doživlja s fantazijo, celo domišljijo. Pogosto opazujemo pri mladostnikih depresija, zaprtost, skupaj z kljubovalnim uporom, prepirom in prepirom proti staršem ali vzgojiteljem. Mladostnik je zdaj pripravljen na velike stvari, vendar je podvržen tudi slabim elementom (kajenje, alkohol, droge, vandalizem itd.), čigar vplivom se je sicer uspešno uprl.
Izobraževanje v puberteti
Vse to so večinoma začasni pojavi. Vzrok za ta spreminjajoča se stanja je verjetno v večji razdražljivosti centralnega živčni sistem puhaste in pri preoblikovanju sistema žlez z notranjim izločanjem. Zdaj ni dovolj, da biologi in psihologi razkrijejo pravilnost pubertete. Starše in učitelje je treba obvestiti o rezultatih naravoslovja in jih spodbuditi k razmišljanju ter se o svojih težavah pogovoriti z učiteljem v šoli ali z zdravnikom. Nikoli mlad človek tako izrecno ne zahteva trdne roke, da bi ga vodil iz notranjega kaosa, kot je to v tem trenutku, četudi to ni vedno očitno. Predpogoj za prepoznavnost te trdne roke pa je brezpogojno zaupanje. Načelo vseh vzgojnih stališč mora biti: ostati ljubeč z vsemi posledicami, pokazati razumno premislek, omogočiti čas, biti sposoben potrpežljivo gledati, ne da bi očital ali celo udaril. Nič nima tako močnega in trajnega učinka na "nedorasle" in "poredne" mlade, kot mirna doslednost. Seveda to zahteva, da je vzgojitelj izobražen, česar žal nimajo niti šola niti starši. Treba je priznati, da ima vsaka starost pravico do veljavnost in priznanje. Nič ni bolj narobe, kot če bi otroka imeli za pol dokončano, nedokončano ali celo neumno odraslo osebo. Nerazumevanje mladine bi bilo, če bi mu kdo hotel zgolj svetovati in pomagati. Zdrava mlada oseba na splošno zavrača takšne "dobronamerne" in "vse znane" vzgojitelje, ker hrepeni po usmerjanju in samopotrditvi. Vsak poskus izobraževanja bo že takoj na začetku zavrnil, takoj ko začuti da vzgojitelj ni jasen, kaj hoče, da ga ne razume, da sme pred njim skrivati in ravnati brez nevarnosti. Avtoriteta vzgojiteljev, staršev in učiteljev bo toliko večja, bolj ko mladostnik meni, da jih ne more zavajati. V tem času mladostnik odločno zavrača vodilno figuro, ki nima razumevanja pravičnosti do njega ali drugih, ali pa ga celo v »usmiljenem« popuščanju ne jemlje resno ali v celoti. Odnos vzgojiteljev mora biti torej jasen in nedvoumen, če nočejo, da bi ga osumljevali zgolj nadlegovanja in ustrahovanja. Vsak vzgojitelj mora vedeti, da prebujajoča se samozavest mladih potrebuje določeno tajnost. Napetosti, jezi, prepirom in laži se lahko izognemo le, če odrasla oseba nenehno ne igra vloge psihološkega detektiva, ki poskuša preiskati notranje življenje zorečega. Če se razmerje zaupanja med odraslo in mlado osebo vzpostavi iz otroštvo, svoje svobode tako ali tako nikoli ne bo hotel zlorabiti, le da si bo potem zaklical spoznanje, da je nemogoče uresničiti vse njegove želje.
